Danes sva z Grey gledali v dolino z mojega priljubljenega kotička, ravnine, s katere se razprostira pogled v dolino in na drugi strani na Julijce. Pod nama je bilo vse belo, naokrog pa sama modrina. Modro nebo, oblaki v sivo modrih odtenkih, še gore so bile modre, z izjemo bleščeče belega snega. Pogledala sem Grey in ona mene. Glede na to, kako so ji štrlela ušesa, sem vedela, da ve, kaj mislim. So trenutki, ki so preprosto enkratni, ko se vse sestavi in ko se počutiš pomirjen sam s sabo. Ona se je vrgla v sneg, jaz sem pa globoko vdihnila in z izdihom pustila vse tegobe tam gor… :)
Oton Župančič je že vedel… :)
A jutri pojdem na goro,
naj se oči mi napijo
višin, daljin - da z bleskom tem
nasproti pojdem hudim dnem.
(Oton Župančič)
0 komentarji:
Objavite komentar