DOBRO JUTRO

Kadar je človek primoran vstati ob kaki nečloveško zgodnji uri, je najbolje, da to priložnost dobro izkoristi. Ko sem danes še pred peto uro zjutraj oddala Žana, nato sprehodila Mannyja in gledala vzhajajoče sonce, se mi je zazdelo pametno doživeti to lepo jutro še malo drugače in preveriti, če se še (sploh) znam voziti s kolesom. Priznam, zanemarjam svoj bicikel. Tek mi je veliko ljubši in če si ne bi poškodovala stopala, bi se kolo verjetno še naprej prašilo v garaži. Žan mi je napumpal gume. No, pa pejmo. Moj cilj je bila Planica. Precej oblečena sem se pripeljala do vznožja vzpona. Za konec junija so bile temperature precej sveže.

Vzpon na Planico si verjetno res komaj zasluži posebno objavo v blogu, ampak… Bilo je tako zelo lepo. Zeleno in obsijano s soncem. Med stiskanjem zaležanega zraka iz pljuč mi je uspelo kukati v dolino, ki se je počasi oddaljevala v zeleni kolaž polj, hiš in travnikov. Na cesto me je pritekel pozdravit zajec, potem pa še srna. V takih trenutkih jutranje tišine, ko še skoraj vse spi, samo ptice so že budne in sonce počasi segreva svoje žarke, bolj jasno slišiš svoje misli. Zadnje čase nisem v položaju izdelave dogloročnih planov in se zato bolj posvečam sedanjemu trenutku. Kar sploh ni slabo :).