FUZBAL

Priznam. Nogomet ni ravno od enih meni najljubših športov. Resnici na ljubo bi ga na lestvici uvrstila malo višje kot curling :)…

Pa vseeno mi je letošnje svetovno prvenstvo v nogometu pravo doživetje.

Med tekmo Slovenja : ZDA sem delala v Idriji. Bil je tipičen ženski dan v kozmetičnem salonu, le da so vse ženske govorile le o- nogometu…

Zunaj na trgu so se ljudje zbrali v kavarnici, ki je predvajala tekmo. Ves čas je po malem vršelo, dokler se ni ob 16:13 vsa Idrijska kotlina stresla. Zavalovalo je, kot da je na udaru tsunami. Takoj mi je bilo jasno, da so naši dali gol. Sledil je še en tsunami in kljub kasneje izenačenemu izidu se mi je tole prvenstvo takrat zelo prikupilo…

Zakaj in čemu?…. Še nikoli nisem videla toliko pregovorno godrnjavih Slovencev na kupu veseliti se in navijati za naše.

Pred današnjo tekmo z Anglijo sem v trgovini med nakupom obveznih navijaških rekvizitov (piiiiiiiiivoooooooooo) naletela na dve ženici s cekarji, ki sta klepetali o tekmi naših fantov z Angleži… Avtomobili so bili okrašeni s Slovenskimi zastavami, česar res ne vidiš vsak dan. Biti ponosen na to, da si Slovenec, hm?…Med ljudmi si zaznal neko pričakovanje in veselje. Ste to začutili tudi vi?… In, ali ni to bistvo športa?…

Veste kaj… Zame so carji. Prišli so na svetovno prvenstvo, kosali so se z največjimi nogometnimi velesilami, ki imajo tudi veselilne proračune; roko na srce, niso bili slabi. Kot ekipa so pokazali složno igro in dobro vzdušje v ekipi. Igrali so fer in niso se predali… In za kratek čas so povezali to našo malo državico v en utrip in en dih. In to je zame prava nogometna pravljica ;).