Preživela sem svojo drugo uradno tekmo v canicrossu. Imam srečo, da mi je (najmanj občasno) na voljo kateri od najboljših tekmovalnih psov v Sloveniji. To pomeni, da tak štirinožni pogon precej popravi mojo slabšo tekaško pripravljenost ;).
Ekipa Slovenskega kluba vodnikov večnih psov se je tokrat odpravila v Celovec. Bila sem nekoliko zaskrbljena, kot ponavadi pred tekmo, tokrat pa še posebej zaradi sočasnega skupinskega štarta vseh tekmovalcev na precej ozkem prostoru. V takem primeru kaj hitro frčijo dlake, če nisi previden. Toda Grey je točno vedela, zakaj je tam in kot ponavadi ni bilo z njo nobenih težav. Sem jih pa zato imela jaz, ko je takoj po štartu spustila na plano vse svoje »pasje konje« in na vsak način poskušala ujeti Patrika in Buddyja, ki sta tekla pred nama. Čeprav je moje trdo topotanje po tleh napovedovalo precejšen muskelfiber v dneh, ki sledijo, sem poskušala ohranjati hiter tempo. Od zadaj me je kmalu dohitela Nuša. Nekaj časa sva tekli skupaj, potem pa je postal njen ritem prehiter zame in z Galom sta se začela oddaljevati od naju z Grey.
Takrat se je pa začela muka. Ker sem vedela, da sva komaj na pol poti, če sploh, me je začelo skrbeti, kako bo šlo do konca. Tempo je popustil, kar je malo zmedlo tudi Grey. Vedela sem, da sem začela čisto prehitro, noge preprosto niso šle, bolelo me je pod rebri in če ne bi bila taka trma, kot sem, bi verjetno zavila s proge… Ali vsaj malo hodila… :) Nekako sem zopet našla svoj ritem teka in z Grey sva sledili vsem zavojem in vijugam, ki so jih za nas pripravili organizatorji. Proga ni bila najbolj enostavna, saj je potekala čez dva lesena mostova in nešteto pravokotnih in raznovrstnih ovinkov, zaradi katerih mi ni bilo več jasno, v katero smer sploh greva. Prehitela naju je še ena tekmovalka (baje duatlonka, torej mi nima bit za kaj nerodno, haha). In malo pred koncem pa še Ursula Visconti, ki je zopet tekla s svojim malim whipetom. V cilj sem torej pritekla kot četrta, vedoč, da kaj hitreje ne bi šlo. Torej sem lahko zadovoljna sama s sabo. Na končni listi sem bila sicer z neto časom napisana kot peta, ampak glede na to, da nisem bila na stopničkah, je bilo tako ali tako vseeno.
Grey je bila utrujena in po jeziku sodeč nasmejana. Jaz pa tudi. Ko so se kužki napili vode in malo ohladili, sva se z Nušo odpravili pod tuš. Pod oznako za tuše jih nisva našli, oziroma so bili zaklenjeni. Odpravili sva se do jezera in šli plavat. To je bilo moje prvo plavanje letos. In moram reči, da absolutno eden boljših trenutkov tega dne :). Voda je bila krasna, ravno prav hladna za moje razbolele mišice. Sonce je odsevalo na gladini z zelenjem obkroženega jezera. Bilo je super :).
Ker se nam ni niti sanjalo, kdaj bo podelitev, smo jo zamudili… Prireditelji so bili kljub temu tako prijazni, da so nas našli zbegane pod prireditvenim odrom in gor poklicali Nušo (1.) in Patrika (3.), da sta dobila svojih pet minut zaslužene slave.
0 komentarji:
Objavite komentar