Tudi letos je bil moj plan udeležiti se Ljubljanskega maratona. To je bil moj četrti polmaraton. Do sedaj mi je vedno uspelo nekoliko izboljšati moj čas, letos je bila moja velika želja preteči enaindvajsetko v manj kot dveh urah. Kot se ponavadi zgodi, tudi letos treningi niso potekali po planu. Malo pred maratonom smo potovali še v Belgijo, kjer nisem kaj dosti trenirala. Uspelo pa se mi je vsaj odpočiti, kar je ravno tako pomembno.
In tako je prišel 24. oktober, moj veliki dan. Spala sem odlično. Bila sem dovolj hidrirana in tudi ogljikove hidrate sem »nalagala« kar nekaj dni. Z Žanom sva se odpravila v Ljubljano. Kot ponavadi sem kvasila neumnosti, kot vedno, kadar sem živčna. Žan me je uvidevno poslušal in si mislil svoje. Ima izkušnje s tekmami, tako da ve, kako to gre ;).
Sparkirala sva se v Tivoliju in se odpravila na štart. Pridružil se nama je tudi Patrik, ki je tokrat tekel desetko. Počutila sem se pripravljeno. Ampak nikoli ne veš. Na takšni razdalji se lahko zgodi marsikaj.
Letos so tekače spuščali na progo v 20 sekundnih intervalih. To je kar v redu vplivalo na siceršnjo precejšno gnečo na štartu. No, potem smo šli. Traso že poznam in všeč mi je, saj na njej ni nobene konkretne vzpetine. Imam pač rada ravnino… :)
Ob spremljavi glasbe na ušesih in ob opazovanju dolge vijugajoče kače tekačev so prvi kilometri minili zelo hitro. Hiter tempo (vsaj za moje tekaške kapacitete) mi je ustrezal, vedela sem, da če začnem prepočasi, izgubljenega časa na bom mogla nadoknaditi.
Časa je bilo dovolj za razmišljanja vseh vrst. O sanjah, ki so se preoblikovale, izpolnile, se izmuznile… O tem, kako človek nekaj načrtuje, potem pa se vse odvije čisto drugače… In v tem vseeno najdeš nek smisel…O tem, koliko se je moje življenje od lani spremenilo… Koliko sem se jaz spremenila…
Kilometri so tekli in počutila sem se v redu. Na enajstem kilometru sem imela čas ravno 1 uro. Dobro je kazalo. Kasneje mi je tempo sicer padel, a ko sem se po Dunajski vračala nazaj v center, sem vedela, da mi bo uspelo doseči moj cilj.
Ampak nisem bila sama… Ob progi me je čakal celo plakat z mojim imenom… Družino Kajfež sem sicer videla, ampak ko sem tekla mimo njih, je bil plakat ravno obrnjen v drugo smer. Sem bila pa toliko bolj vesela kasneje, ko sem videla, da so me vključili v svoj navijaški repertoar.
Na Slovenčevi in kasneje na Dunajski sta bili tudi Irena in Darja ( ki ji je poškodba preprečila letošnji tek… Naslednje leto! ) Pravo navijaško presenečenje me je čakalo tik pred ciljem, ko sem tekla mimo Edota, Nuše, Petre in Dejana… Ponavadi jaz navijam za njih, tokrat so mi vrnili uslugo, bili so jasni in glasni in res sem jih bila vesela, kar poneslo me je preko zadnjih metrov… V cilju so čakali še Žan, Patrik in Primož, tudi njih se je slišalo s tribune, vsemu ostalemu hrupu navkljub.
Skratka, uspelo mi je. 21 km in 120 m sem pretekla v 1:57:39. Ko sem se strašno zadovoljna odpravljala nazaj proti avtu, pa me je prešinilo –JOJ, NE; kakšen cilj si bom morala postavit naslednje leto? Očitno bo to res 1:55:00… :)
Ampak najprej še malo zabušavanja in spanja na lovorikah, za nekaj časa sem si napumpala ego hihi…
In tako je prišel 24. oktober, moj veliki dan. Spala sem odlično. Bila sem dovolj hidrirana in tudi ogljikove hidrate sem »nalagala« kar nekaj dni. Z Žanom sva se odpravila v Ljubljano. Kot ponavadi sem kvasila neumnosti, kot vedno, kadar sem živčna. Žan me je uvidevno poslušal in si mislil svoje. Ima izkušnje s tekmami, tako da ve, kako to gre ;).
Sparkirala sva se v Tivoliju in se odpravila na štart. Pridružil se nama je tudi Patrik, ki je tokrat tekel desetko. Počutila sem se pripravljeno. Ampak nikoli ne veš. Na takšni razdalji se lahko zgodi marsikaj.
Letos so tekače spuščali na progo v 20 sekundnih intervalih. To je kar v redu vplivalo na siceršnjo precejšno gnečo na štartu. No, potem smo šli. Traso že poznam in všeč mi je, saj na njej ni nobene konkretne vzpetine. Imam pač rada ravnino… :)
Ob spremljavi glasbe na ušesih in ob opazovanju dolge vijugajoče kače tekačev so prvi kilometri minili zelo hitro. Hiter tempo (vsaj za moje tekaške kapacitete) mi je ustrezal, vedela sem, da če začnem prepočasi, izgubljenega časa na bom mogla nadoknaditi.
Časa je bilo dovolj za razmišljanja vseh vrst. O sanjah, ki so se preoblikovale, izpolnile, se izmuznile… O tem, kako človek nekaj načrtuje, potem pa se vse odvije čisto drugače… In v tem vseeno najdeš nek smisel…O tem, koliko se je moje življenje od lani spremenilo… Koliko sem se jaz spremenila…
Kilometri so tekli in počutila sem se v redu. Na enajstem kilometru sem imela čas ravno 1 uro. Dobro je kazalo. Kasneje mi je tempo sicer padel, a ko sem se po Dunajski vračala nazaj v center, sem vedela, da mi bo uspelo doseči moj cilj.
Ampak nisem bila sama… Ob progi me je čakal celo plakat z mojim imenom… Družino Kajfež sem sicer videla, ampak ko sem tekla mimo njih, je bil plakat ravno obrnjen v drugo smer. Sem bila pa toliko bolj vesela kasneje, ko sem videla, da so me vključili v svoj navijaški repertoar.
Na Slovenčevi in kasneje na Dunajski sta bili tudi Irena in Darja ( ki ji je poškodba preprečila letošnji tek… Naslednje leto! ) Pravo navijaško presenečenje me je čakalo tik pred ciljem, ko sem tekla mimo Edota, Nuše, Petre in Dejana… Ponavadi jaz navijam za njih, tokrat so mi vrnili uslugo, bili so jasni in glasni in res sem jih bila vesela, kar poneslo me je preko zadnjih metrov… V cilju so čakali še Žan, Patrik in Primož, tudi njih se je slišalo s tribune, vsemu ostalemu hrupu navkljub.
Skratka, uspelo mi je. 21 km in 120 m sem pretekla v 1:57:39. Ko sem se strašno zadovoljna odpravljala nazaj proti avtu, pa me je prešinilo –JOJ, NE; kakšen cilj si bom morala postavit naslednje leto? Očitno bo to res 1:55:00… :)
Ampak najprej še malo zabušavanja in spanja na lovorikah, za nekaj časa sem si napumpala ego hihi…
0 komentarji:
Objavite komentar