Sem daleč od tega, da bi vso teorijo o psih, ki jo poznam, znala prenesti v praktično življenje. Ampak včasih srečanje s kakim brihtnežem vseeno vrtoglavo dvigne dvigne pritisk.
Zjutraj imava z Mannyjem najin solo vokič. Ravno toliko, da se oba zbudiva in pretegneva tace. Dostikrat se zgodi, da srečava starejšega gospoda s srednje velikim mešancem.
Simulacija srečanja:
Rana jutranja ura, temno, vsi bi najrajši še spali, tudi vozniki, ki s precejšnjo hitrostjo švigajo po glavni cesti, ob kateri morava z Mannyem do mirnejših kotičkov. V daljavi zagledam obris gospoda z njegovim pesjanom in že vem, kaj bo sledilo. Približamo se na 100 m in s tonaliteto, ki izraža očitno nujnost, vpije: " A je PES?!"
Na misel mi pride dvoje:
1. Da, gospod, pes je. Mnogo ljudi ga zamenja za rakuna (tu lahko poljubno vstavite lenivca, dihurja, pritlikavega medveda, kar se vam zdi smiselno), ampak prav zares je pes.
2. (pri tem citiram Zmaga Jelinčiča, plemenitega) Gospod, vi ste bedak...
Gospodu ob uporabi tistega, kar ima pod svojim klobukom, ne pride na misel, da bi morda svojega psa, ki se zaganja proti Mannyju, vsaj toliko pridržal ob sebi, da ga ta ne bi vlekel z razdalje dveh metrov.
Mannyju ni do izmenjav vljudnosti. Pri 14 letih se ne želi več vohati, kaj šele igrati, zato se ne zmeni za nikogar od njiju in lahko mirno obhodiva besnečo zver in gospoda v istem stanju, ki vkopan v svojih škornjih stoji na pločniku in še vedno besno sporoča: "Ja, če je pes, se bosta stepla, a ne?!" (Če malo berem med vrsticami me verjetno sprašuje, kaj še vedno delam 2m stran od njega, na očitno njegovem pločniku, v njegovi vasi, revirju, okrožju, planetu...)
V minuti, ki jo rabiva, da ju obideva, mu ne morem razlagati, pravzaprav ocenim, da je škoda moje energije, da mu poskušala razložit, se moj pes z drugimi psi druži takrat, kadar mu jaz to dovolim. In da je njegov resnično odlično vzgojen, saj je popolnoma dojel gospodarjevo logiko, da se samci ne razumejo med sabo. Kar ni čisto nujno tako. Sprašujem se le, ali to resnično velja le za samce, ali morda tudi za določene osebke drugega spola, da ne omenjamo majhnih otrok ali starejših, ki se premikajo drugače, malce bolj okorno... Da ne omenjam tega, da imaš psa lažje pod kontrolo, če ga imaš ob sebi in da v resnici ni potrebno, da besni na okolico... Pa še kaj bi se našlo... Ampak to je njegov pločnik, njegov planet, njegova zgodba... Škoda, saj ni treba, da je tako...
Ugotavljam, da obstajajo področja, ki so del našega življenja, o katerih ljudje menimo, da so preprosta in o njih vemo vse. Recimo o vzgoji psov. Psa ima lahko čisto vsak, le kako ga je potem težko vzgojiti?... No ja... :) Mislim, da je takšno razmišljanje napačno in večina nas dela napake. saj dostikrat ne razumemo osnov pasjega vedenja in razmišljanja... Zato morda ne bi bilo narobe, če bi v paketu s psom morali narediti še krajši tečaj, kot vozniški izpit...
0 komentarji:
Objavite komentar