Kljub temu, da ne maram gužve, glasnih prostorov in prerivanja, je Ljubljanski maraton od nekdaj moja najljubša tekma. Tek po ulicah Ljubljane mi na usta vedno nariše nasmeh, v misli pa mi zapiše eno samo, ampak močno besedo: zmorem!
Bila sem otrok, ki se ni ukvarjal prav z nobenim športom in tudi v času nadaljnjega odraščanja mi je bila rekreacija vedno muka. Že srednje veliki napori so mi pomenili pravo travmo, zato je bil mali čudež, da me je Patrik navdušil nad hojo v hribe in kasneje še nad tekom.
Spomnim se prve desetke, ki sem jo tekla v Ljubljani. Če bi me videla moja učiteljica telovadbe iz srednje šole, bi bila ponosna name… Punca, ki je Cooperja komaj pretekla za MU in ji je bruhala na poti na Vodnikovo kočo, teče! Ja, zmorem!
Moj prvi polmaraton je bil prav tako Ljubljanski. Pridno sem tekla od pomladi do jeseni in s kratkimi treningi in veliko volje prišla do konca praktično brez težav. Čas ni bil nič posebnega, ampak bila sem tako vesela, kot da bi bila na zmagovalnih stopničkah. Ja, zmorem!
In potem se je zgodila prometna nesreča, od katere mi je ostalo veliko slabosti, bolečin v glavi in mirovanje, ki me je spravljalo ob pamet. »Še tečete?« me je vprašal nevrolog, ki me je po nekaj mesecih pregledoval zaradi suma hujših nevroloških poškodb. »Ne… Ne gre.« Prizanesljivo se je nasmehnil in pokimal. A leto kasneje sem zopet švicala na Ljubljanskih ulicah in bila vesela, zopet je šlo! Zmorem!...
Zato imam rada Ljubljanski maraton. Letos sem sicer tekla samo desetko, ampak polovička pride zopet na vrsto... Zdaj vem, da zmorem! :)
Na Ljubljanskem maratonu vedno naredim revizijo preteklega leta, se otresem tistega slabega, kar mora iti stran in si rečem bravo, punca, še vedno zmoreš…
In dokler bom zmogla, bom prišla odtisnit par stopinj na Ljubljanski asfalt… :)
Čas je pomemben, ampak ne gre vedno samo za čas. Nismo vsi super hitri, ampak tek nam lahko vseeno veliko pomeni! :)
Bila sem otrok, ki se ni ukvarjal prav z nobenim športom in tudi v času nadaljnjega odraščanja mi je bila rekreacija vedno muka. Že srednje veliki napori so mi pomenili pravo travmo, zato je bil mali čudež, da me je Patrik navdušil nad hojo v hribe in kasneje še nad tekom.
Spomnim se prve desetke, ki sem jo tekla v Ljubljani. Če bi me videla moja učiteljica telovadbe iz srednje šole, bi bila ponosna name… Punca, ki je Cooperja komaj pretekla za MU in ji je bruhala na poti na Vodnikovo kočo, teče! Ja, zmorem!
Moj prvi polmaraton je bil prav tako Ljubljanski. Pridno sem tekla od pomladi do jeseni in s kratkimi treningi in veliko volje prišla do konca praktično brez težav. Čas ni bil nič posebnega, ampak bila sem tako vesela, kot da bi bila na zmagovalnih stopničkah. Ja, zmorem!
In potem se je zgodila prometna nesreča, od katere mi je ostalo veliko slabosti, bolečin v glavi in mirovanje, ki me je spravljalo ob pamet. »Še tečete?« me je vprašal nevrolog, ki me je po nekaj mesecih pregledoval zaradi suma hujših nevroloških poškodb. »Ne… Ne gre.« Prizanesljivo se je nasmehnil in pokimal. A leto kasneje sem zopet švicala na Ljubljanskih ulicah in bila vesela, zopet je šlo! Zmorem!...
Zato imam rada Ljubljanski maraton. Letos sem sicer tekla samo desetko, ampak polovička pride zopet na vrsto... Zdaj vem, da zmorem! :)
Na Ljubljanskem maratonu vedno naredim revizijo preteklega leta, se otresem tistega slabega, kar mora iti stran in si rečem bravo, punca, še vedno zmoreš…
In dokler bom zmogla, bom prišla odtisnit par stopinj na Ljubljanski asfalt… :)
Čas je pomemben, ampak ne gre vedno samo za čas. Nismo vsi super hitri, ampak tek nam lahko vseeno veliko pomeni! :)
0 komentarji:
Objavite komentar