Ob spremembah, ki se dogajajo v zadnjem času, se je v meni pojavila želja po drugačnem pristopu do gibanja. Na to je v veliki meri vplivala knjiga "Rojeni za tek" avtorja Christopherja McDougala ter nakup mojih prvih čeveljcev za bosonogi tek.
Kar se tiče knjige, lahko rečem samo to, da mi je razmišljanje o teku postavila čisto na glavo. Ultramaratonski tekači, ki tečejo za zabavo, ko si po dopoldanskih pretečenih 20 miljah privoščijo še popoldanskih 20, tako za nagrado? Pleme tekačev s skoraj nadnaravno vzdržljivostjo in, kar se mi zdi še bolj pomembno, z velikim veseljem, igrivostjo, z veliko smisla za fair play? Dajte no, ali kaj takega res obstaja?...
Knjiga je v meni zbudila spomin na moje prve tekaške začetke. Pojma nisem imela, kako dolgo traso tečem in komajda sem imela delujočo štoparico. Ampak resnici na ljubo v teku nisem nikoli uživala tako kot takrat. Kasneje sem začela z usmerjenimi treningi in medtem, ko sem postajala hitrejša in vzdržljivejša, je šlo moje veselje do teka skorajda čisto po gobe. Seveda si tudi jaz želim napredovati in biti boljša. Ampak, ali se ne da oboje?... :)
Moji tekaški dosežki so, roko na srce, povsem povprečni, ampak kadar tečem za svoje veselje, vedno vem, da sem naredila nekaj najboljšega.
Stalna praksa je, da ko se vrnem s teka na Križno goro (ali od kje drugje), nimam pojma, kakšen čas sem imela. Ampak če ste me pripravljeni poslušati, vam lahko v detajle razložim, kako lepo je bilo. Modro nebo, ptički v vrhovih dreves, ki te zelo na glas poskušajo prepričati, da je že pomlad; veter, ki se mi je uprl v hrbet ravno v trenutku, ko sem razmišljala, ali sredi klanca preklopim v hojo ali ne in mi kuštral lase, še posebej, ko sem hotela naredit vsaj eno spodobno sliko; zamrznjena tja, na katerih so se videle stopinje, odtisi tačk in konjskih kopit; listje, ki me je zasulo do gležnjev in fantek, ki mi je prišel naproti, mi dal roko in šel nekaj metrov z mano, medtem ko sta se njegova starša zelo zabavala ob tem... :)
No, TO, da endorfinov niti ne omenjam, to je zame tek... :D
Sicer pa, od vseh športnikov, ki jih poznam, ima prijateljica Nuša največ Tarahumarskega duha v sebi. Vem, da res uživa v teku in iskreno verjamem, da lahko doseže prav vse, česar se bo še lotila... Je ena redkih, ki lahko teče s slabšim tekačem (mano) in prilagodi tempo, ne da bi čutila potrebo po tem, da pokaže, kako hitra je ;). Vedno najde prijazno besedo za vse in vedno pomaga z nasvetom, ko ga rabiš. Nisem je še slišala, da bi kogarkoli krivila za stvari, ki gredo narobe in vedno zna biti zadovoljna s tem, da da vse od sebe, karkoli to pomeni v danem trenutku :).
In pravzaprav si to želim tudi jaz... :)
0 komentarji:
Objavite komentar