Zvezdica

O iskanju drugih načinov za isto početje

2012-01-20T03:28:00.000-08:00

Ob spremembah, ki se dogajajo v zadnjem času, se je v meni pojavila želja po drugačnem pristopu do gibanja. Na to je v veliki meri vplivala knjiga "Rojeni za tek" avtorja Christopherja McDougala ter nakup mojih prvih čeveljcev za bosonogi tek.

Kar se tiče knjige, lahko rečem samo to, da mi je razmišljanje o teku postavila čisto na glavo. Ultramaratonski tekači, ki tečejo za zabavo, ko si po dopoldanskih pretečenih 20 miljah privoščijo še popoldanskih 20, tako za nagrado? Pleme tekačev s skoraj nadnaravno vzdržljivostjo in, kar se mi zdi še bolj pomembno, z velikim veseljem, igrivostjo, z veliko smisla za fair play? Dajte no, ali kaj takega res obstaja?...

Knjiga je v meni zbudila spomin na moje prve tekaške začetke. Pojma nisem imela, kako dolgo traso tečem in komajda sem imela delujočo štoparico. Ampak resnici na ljubo v teku nisem nikoli uživala tako kot takrat. Kasneje sem začela z usmerjenimi treningi in medtem, ko sem postajala hitrejša in vzdržljivejša, je šlo moje veselje do teka skorajda čisto po gobe. Seveda si tudi jaz želim napredovati in biti boljša. Ampak, ali se ne da oboje?... :)

Moji tekaški dosežki so, roko na srce, povsem povprečni, ampak kadar tečem za svoje veselje, vedno vem, da sem naredila nekaj najboljšega.

Stalna praksa je, da ko se vrnem s teka na Križno goro (ali od kje drugje), nimam pojma, kakšen čas sem imela. Ampak če ste me pripravljeni poslušati, vam lahko v detajle razložim, kako lepo je bilo. Modro nebo, ptički v vrhovih dreves, ki te zelo na glas poskušajo prepričati, da je že pomlad; veter, ki se mi je uprl v hrbet ravno v trenutku, ko sem razmišljala, ali sredi klanca preklopim v hojo ali ne in mi kuštral lase, še posebej, ko sem hotela naredit vsaj eno spodobno sliko; zamrznjena tja, na katerih so se videle stopinje, odtisi tačk in konjskih kopit; listje, ki me je zasulo do gležnjev in fantek, ki mi je prišel naproti, mi dal roko in šel nekaj metrov z mano, medtem ko sta se njegova starša zelo zabavala ob tem... :)

No, TO, da endorfinov niti ne omenjam, to je zame tek... :D

Sicer pa, od vseh športnikov, ki jih poznam, ima prijateljica Nuša največ Tarahumarskega duha v sebi. Vem, da res uživa v teku in iskreno verjamem, da lahko doseže prav vse, česar se bo še lotila... Je ena redkih, ki lahko teče s slabšim tekačem (mano) in prilagodi tempo, ne da bi čutila potrebo po tem, da pokaže, kako hitra je ;). Vedno najde prijazno besedo za vse in vedno pomaga z nasvetom, ko ga rabiš. Nisem je še slišala, da bi kogarkoli krivila za stvari, ki gredo narobe in vedno zna biti zadovoljna s tem, da da vse od sebe, karkoli to pomeni v danem trenutku :).

In pravzaprav si to želim tudi jaz... :)

V čem je ves pojnt od ta šov? :)

2011-12-01T01:48:00.000-08:00

Imeti se rad, kot bi imel neizmerno rad najljubšo osebo na celem svetu.

Smejati se. Čim več in čimbolj pogosto.

Izkoristiti možnost izbire.

Reči NE! ko misliš ne in reči JAAAA, ko si za.

Poslušati svoje srce in svojo dušo (če ju ne slišiš, nekaj ne štima).

Razvijati svoje talente in prejeti svoje šibke točke.

Slediti navdihu.

Deliti objeme, ne kritike.

Obdati se z ljudmi, ki počnejo to, kar jih veseli, z žarom in navdušenjem.

Opustiti obsojanje in ga nadomestiti s strpnostjo in razumevanjem.

Podpirati in spoštovati vsa živa bitja.

Uporabiti razpoložljiva sredstva (na primer čokolada in kakav s smetano).

Vztrajati.

Biti prisoten v vsakem vdihu.

Začeti vsak dan znova, če je potrebno, dokler ne prideš tja, kjer želiš biti...

E.Z.

Zakaj imam rada Ljubljanski maraton?

2011-10-24T02:27:00.000-07:00

Kljub temu, da ne maram gužve, glasnih prostorov in prerivanja, je Ljubljanski maraton od nekdaj moja najljubša tekma. Tek po ulicah Ljubljane mi na usta vedno nariše nasmeh, v misli pa mi zapiše eno samo, ampak močno besedo: zmorem!
Bila sem otrok, ki se ni ukvarjal prav z nobenim športom in tudi v času nadaljnjega odraščanja mi je bila rekreacija vedno muka. Že srednje veliki napori so mi pomenili pravo travmo, zato je bil mali čudež, da me je Patrik navdušil nad hojo v hribe in kasneje še nad tekom.
Spomnim se prve desetke, ki sem jo tekla v Ljubljani. Če bi me videla moja učiteljica telovadbe iz srednje šole, bi bila ponosna name… Punca, ki je Cooperja komaj pretekla za MU in ji je bruhala na poti na Vodnikovo kočo, teče! Ja, zmorem!
Moj prvi polmaraton je bil prav tako Ljubljanski. Pridno sem tekla od pomladi do jeseni in s kratkimi treningi in veliko volje prišla do konca praktično brez težav. Čas ni bil nič posebnega, ampak bila sem tako vesela, kot da bi bila na zmagovalnih stopničkah. Ja, zmorem!
In potem se je zgodila prometna nesreča, od katere mi je ostalo veliko slabosti, bolečin v glavi in mirovanje, ki me je spravljalo ob pamet. »Še tečete?« me je vprašal nevrolog, ki me je po nekaj mesecih pregledoval zaradi suma hujših nevroloških poškodb. »Ne… Ne gre.« Prizanesljivo se je nasmehnil in pokimal. A leto kasneje sem zopet švicala na Ljubljanskih ulicah in bila vesela, zopet je šlo! Zmorem!...
Zato imam rada Ljubljanski maraton. Letos sem sicer tekla samo desetko, ampak polovička pride zopet na vrsto... Zdaj vem, da zmorem! :)
Na Ljubljanskem maratonu vedno naredim revizijo preteklega leta, se otresem tistega slabega, kar mora iti stran in si rečem bravo, punca, še vedno zmoreš…
In dokler bom zmogla, bom prišla odtisnit par stopinj na Ljubljanski asfalt… :)
Čas je pomemben, ampak ne gre vedno samo za čas. Nismo vsi super hitri, ampak tek nam lahko vseeno veliko pomeni! :)

ROŠKA PEŠPOT

2011-05-04T08:26:00.000-07:00

S Patrikom in Buddyjem smo se 1. maja letos odpravili prehodit Roško pešpot. Roška pešpot poteka po Kočevskem Rogu, dolga je približno 60 km in načeloma razdeljena v 3 dnevne etape.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili iz Kranja, prispeli v Kočevje in pustili avto pri Jezeru. Bilo je tiho praznično jutro, ko smo peš za nekaj časa zadnjič prečkali obljudene kraje. Bili smo predmet precejšnjega zanimanja domačinov, saj sva bila obtežena že z na videz težkima nahrbtnikoma (moj je imel 11 kg, Patrikov pa še nekoliko več), najbolj občudovan pa je bil Buddy, ki je prav tako nosil svoj pasji nahrbtnik.

Nameravali smo si ogledati Željnske jame, ker pa ni bilo videti nobene table, ki bi nas usmerila do njih, smo jo mahnili proti gozdu. Za slovo nas je prišel pogledat še eden največjih nemških ovčarjev, kar sem jih kdaj videla. Srečanje se je na srečo dobro končalo.

Kmalu nas je popolnoma obdalo zelenje. Najprej v obliki travnika, potem še v obliki gozda. Pot se je zlagoma vzpenjala, sledili smo markacijam v obliki medvedove šape, poslušali ptice in vse bolj tudi - zvok tišine :).

Na prvem pravem razpotju smo nekaj minut zaman iskali pravo smer poti, potem pa povprašali domačine, ki so ravno opravljali vzdrževalna dela na vikendu. Gospa je bila zelo prijazna in nas je povabila naprej na ograjen vrt. Midva s Patrikom sva dobila odlično kavo, Buddy pa lavor sveže vode. Buddy je tudi tukaj požel veliko zanimanja, za spremembo je lahko prosto dirkal po vrtu, medtem ko sta Patrik in gospodar vikenda premlevala Roško pešpot. Kmalu smo se nasmejani, veseli tako prijazne oskrbe na poti, odpravili naprej.

Malo naprej smo dan polepšali čredi krav, ki se je pasla na ogromnem travniku. Vsaj kazalo je tako, gledale so nas tako, kot 3 letni otrok gleda Telebajske :).

Ko smo prehodili odprti travnati predel, nas je za lep čas zopet zagrnil gozd. Korak za korakom smo iz popolne gošče zopet prispeli na jaso (pojavijo se kar na lepem in ti vzamejo sapo), še malo naprej pa smo prispeli do Pugleda. Pugled je stara, zapuščena vas, ki jo prerašča zelenje. Za razliko od nekaterih drugih točk Kočevja, kjer se je med vojno dogajalo marsikaj, je vsa Roška pešpot prežeta z mirom in milino. Za daljši počitek na Pugledu sva si izbrala ruševine stare cerkve. V slogu Viljema osvajalca sem zavzela obzidje in nato ugotovila, da ima stavba tudi vrata na drugi strani... :) Znotraj rastejo drevesa in grmiči, ki svoje zelenje raztezajo tudi preko okenskih polic. Rožce morajo bit... :) Po malici smo se odpravili naprej in si spotoma ogledali še preostalo vas.

Narava je ves čas usuvala na nas bele konfete. V Kočevju je na nekdaj obljudenih področjih precej sadnega drevja, ki ravno v tem času cveti in trosi cvetne lističe daleč naokrog.

Sicer pa bi se dalo pot opisati tudi takole: gozd, gozd, jasa, lovska opazovalnica, gozd, lovska opazovalnica, gozd... Lovskih opazovalnic je ob poti verjetno več kot prebivalcev Kočevja. Sumim, da jih uporabljajo tudi za pobege pred medvedi ali vsaj ženami, saj so nekatere res postavljene na nemogočih mestih za opazovanje divjadi...

Zgodaj popoldne smo prispeli do Luž. Čudovita jasa z dvema kočama, vrtno utico z ognjiščem, vse pa obdano s travco, lepšo od angleške, posuto z malimi barvitimi cvetkami... Paša za oči.

Naprej smo jo mahnili mimo Rdečega kamna (zapuščena vas), kjer je raslo pravo malo morje čemaža. Pot se je vila naprej po napol zaraslih stezicah, obkroženih z sadnim drevjem, jasami, smrekami... Sijalo je še sonce in bilo je preprosto čudovito. Razen petja ptic nisi slišal žive duše.

Po nadaljnjem sklopu ovinkov in zavojev so nas markacije pripeljale do Kunča. Ob ogledu apartmaja, ki je bil na voljo, smo se rajši odpravili naprej (bila je popolna ruševina). To je nekoliko pokvarilo plan, saj je bilo mišljeno, da tu verjetno prespimo. Ura je bila pet popoldne, naslednja možna točka nočitve pa kar daleč stran, tako da smo jo kar mahnili naprej. Buddy se je že nekoliko upehal in Patrika vlekel predvsem navzdol, kar je moralo biti pravo malo mučenje za utrujene noge.

Kot nalašč je pot, ki sva jo hvalila zaradi odlične označenosti, tukaj malce podivjala. Vreme se je začelo kvarit, nabirali so se oblaki, priganjala nas je ura, mi pa smo se mučili po pravkar posekani gošči in iskali markacije. Buddy se je v nekem trenutku odločil za maskirno opravo in se iz gostega šavja mladih bukev prikazal čez nahrbtnik oblečen v veje in listje, ki jih je nabral med potjo. Še dobro, da Manmatovi izdelki prenesejo vse :). Celo psa, ki se z njimi valja po hrbtu :).

Ta del poti je bil orientacijsko kar zahteven, ampak lotila sva se ga tako, da sva, če sva bila v dilemi, vsak iskala markacije na svojem koncu in drug drugega usmerila na pravo pot. Iskanje je bilo malce težje, ko je začel padati dež, saj se je vidljivost posledično precej zmanjšala. Kljub temu smo kar uspešno napredovali in se prebili do kolovoza, kjer je življenje zopet postalo precej lažje.

Premočeni in utrujeni smo se ustavili ob poti in naredili kratko pavzo. Prišlo mi je na misel, da ne bi bilo prijetno, da te medved zaloti medtem, ko si v gozdnem wc-ju s spuščenimi hlačami... Kadar mi gredo po glavi neumnosti, hujše od običajnih, to ponavadi pomeni, da sem utrujena. No, po kolovozu se je pripeljal lovec, prijazno ponudil pomoč pri orientaciji, nato pa nas opozoril, naj ne taborimo tu blizu, saj je samo 300 m od tod brlog mame medvedke s 3 mladiči. Zopet smo si oprtali nahrbtnike in jo mahnili naprej. A medvedi mi niso šli iz glave... Buddy je ves čas vohljal, a ni pokazal, da bi zavohal kaj posebnega. Na lepem je višje v bregu nad nami počila veja. Srnjad, sem si mislila. Šli smo naprej. Potem pa je na lepem završalo, kot da se po bregu dol kotali ogromna skala. Na kolovozu, 20 m za nami, se je znašla mami medved. Prav tako presenečena nad pojavami z nahrbtniki kot mi nad njo se je z glavo obrnila proti nam in zarenčala. Ojej. V trenutku mi je postalo jasno, da bi lahko, če bi se pognala proti nam, lahko samo še odštevala... 5,4,3,2,1, tema!... Njena moč in hitrost sta bili osupljivi. Na srečo je na poti ostala le par trenutkov in nadaljevala svojo pot v goščo, pri tem pa zopet lomila veje in manjša drevesa. Pogledala sem Patrika. "Ne morem verjet, zmeri sem si želela videt medveeeeeeda!" Rekel ni nič, samo pogledal me, kot bi me vsak pri zdravi pameti in si mislil "nora baba" :). Poiskal je petarde, če bi se rjavolaska slučajno vrnila, nisva namreč vedela, kje se nahaja njen podmladek. A na srečo je bilo to to. Nobenih srečanj z renčanjem in merjenjem, kdo bolj smrdi, ni bilo več.

Malo naprej sva videla še dva ogromna jelena. Počasi pa smo le pritavali do skavtskega doma - ravno pravi čas, postajalo je že resnično temno. Nekaj malega smo pomalicali, potem pa se odpravili spat. Pod skavtskim domom je odprt napol bunker, kjer je možno prespat. V prostoru se nisem počutila najbolje pa še srečanje z medjedom me je malo pretreslo. Zaradi alergije so me pekle oči in nikakor jih nisem mogla zapret. Buddy si je mislil: če pride medved, me bo Patrik branil. Patrik si je mislil: če pride medved, me bo Buddy branil. Oba sta kmalu zaspala. Jaz pa sem v polsnu tavala od ene more do druge. S svojimi zabasanimi sinusi in težavami vseh vrst sem seveda zbudila Patrika. Spila sem malo vode in se toliko zbistrila, da sem razmišljala samo še o pol neumnostih. Kaj neki spravi medveda v tako slabo voljo, da tako renči? Je prišla domov, pa nihče od mulcev ni naredil svojih gospodinjskih zadolžitev? Je hotela gledat svojo najljubšo nadaljevanko, pa je bil po televiziji fuzbal?.... Med razmišljanjem o neumnostih sem končno zaspala.

Proti pričakovanjem smo se zbudili relativno pozno (ob šestih). Pričakalo nas je sonce in okolica, ki nas je prejšnji večer pričakala v temi, je zasijala v svoji pomladni lepoti. Patrik je predelal svoje Salomonke, ki so mu prejšnji dan zadale salomonske bolečine, v Air Salomon. Po zajtrku smo se odpravili mimo ruševin, iz katerih so se dvigale jutranje meglice, proti Rajhenavskemu pragozdu. Povsod so ležala podrta drevesa, prekrita z mahom. Bilo je magično. Edino hoja je bila malček bolj zahtevna... :)

V nadaljevanju smo videli jelko, kraljico Roga. Proti veličastni 500 letni gospe je še kralj Buddy izgledal kot miška :).

Počasi, a vztrajno, smo se prebijali proti Podstenam. Utrujeni od prejšnjega dne smo se gibali nekoliko počasneje. Na Podstenah smo se oskrbeli z vodo. Bilo je hladno in mokra stopala v mrazu niso bila najbolj prijetna, tako da sem bila vesela, ko smo se odpravili naprej.

Od tu sva drugič govorila z Žanom in se pohvalila z medvedom :)...

Sledil je spust do vasi Rajhenav. Med potjo smo na kratko zasedali za klopco ob poti.

Bila sem utrujena in neuspešno poskušala povedati Patriku vic, ki se je posredno nanašal na Buddyja. Kljub temu, da sem pokvarila poanto, sem se nasmejala do solz in iz oči sprala vse alergene :).

Na lepem se je po kolovozu pripeljal avto. Ustavil se je in vprašal, od kod sva. Na najino veliko presenečenje je povedal, da se piše Prelesnik, ustanovitelj Roške pešpoti. To se nama je zdela kar lepa čast in večjo navdušenostjo smo jo mahnili naprej.

Mimo čebelnjakov, ki so stali sredi pašnika kar v premičnih predalih :). Mimo kraške ovčarke Rozi (ki nas ni povabila na kavo, čeprav je Patrik izgledal žejen). Mimo prostranih pašnikov globoko sredi Kočevskega gozda. Mimo tisoč in ene lovske opazovalnice. Zopet v gozd, kjer je sledila kratka pavzica za lepljenje žuljev in zračenje stopal, pa mimo Prelesnikove koliševke proti Lovskemu vrhu. V tem času bi gospoda Prelesnika, če bi bil na dosegu roke, verjetno vprašala, kaj neki je mislil z vsemi vzponi?...

Ko sem med pavzico ležala na svojem nahrbtniku in gledala gor v nebo mimo vseh brezovih listov in mušic, ki so se šle svoje pomladanske letalne akcije, sem se zavedela, da v daljavi slišim avto. Neverjetno, kako tako v miru in tišini zaznaš en sam samcat avto, sva se pogovarjala s Patrikom...

Ko smo se mimo precej velikega goniča prebili do Lovskega vrha, se je sonce ravno igralo skrivalnice. Za nagrado za pridne hribolazce smo bili nagrajeni s prekrasnim razgledom v dolino. Po preboju skozi goščo smo se strmo spustili do vasi Onek. Znova civilizacija. Še dobro, da nismo pristali sredi Ljubljane, počutila bi se kot na Marsu. Tu pa je mehka zelena pokrajina poskrbela, da sem se zopet počasi z mislimi prestavila nazaj v urbano okolje. Vas smo kmalu zapustili in potovali nekaj časa ob cesti, nato pa še en odsek skozi gozd.

Približevanje Kočevju so začeli oznanjati kupi smeti in zvoki s ceste. Zadnji del smo prehodili po asfaltu. Prihajal je večer, na poljih ob poti so še vedno zemljo obdelovali traktorji. Podali smo se do avta in pozno zvečer smo bili že v Kranju.... Tuš, tuš, tuš! :)

Pot je bila precej naporna, smiselno jo je prehoditi v treh dneh, ne v dveh, tako kot midva. Skoraj vsa je odlično markirana, vendar na delih težje prehodna. Kljub temu ste za svoje prebijanje skozi divjino nagrajeni s čudovito pokrajino, sledovi divjadi, mirom in tišino, ki jo dandanes že težko najdete. Mene je preprosto začaralo.

Buddy nekaj dni za tem še vedno počiva. Pa tudi midva sva kar utrujena. Stopala so utrpela svoje, pri meni tudi rame, pri Patriku noge.

Mi je pa pred mojo daljšo letošnjo peš potjo v tolažbo, da moj organizem ob rednem dovajanju hrane, vode in power barčkov deluje kot dobro utečen diesel :) - vztrajno in v svojem tempu napreduje naprej ;)....

Hvala Patriku, za idejo in da me je vzel s sabo na ta podvig... :)

MALO DRUGAČNA PASJA ŠTORIJA

2010-12-15T07:38:00.000-08:00

Sem daleč od tega, da bi vso teorijo o psih, ki jo poznam, znala prenesti v praktično življenje. Ampak včasih srečanje s kakim brihtnežem vseeno vrtoglavo dvigne dvigne pritisk.

Zjutraj imava z Mannyjem najin solo vokič. Ravno toliko, da se oba zbudiva in pretegneva tace. Dostikrat se zgodi, da srečava starejšega gospoda s srednje velikim mešancem.

Simulacija srečanja:

Rana jutranja ura, temno, vsi bi najrajši še spali, tudi vozniki, ki s precejšnjo hitrostjo švigajo po glavni cesti, ob kateri morava z Mannyem do mirnejših kotičkov. V daljavi zagledam obris gospoda z njegovim pesjanom in že vem, kaj bo sledilo. Približamo se na 100 m in s tonaliteto, ki izraža očitno nujnost, vpije: " A je PES?!"

Na misel mi pride dvoje:

1. Da, gospod, pes je. Mnogo ljudi ga zamenja za rakuna (tu lahko poljubno vstavite lenivca, dihurja, pritlikavega medveda, kar se vam zdi smiselno), ampak prav zares je pes.

2. (pri tem citiram Zmaga Jelinčiča, plemenitega) Gospod, vi ste bedak...

Gospodu ob uporabi tistega, kar ima pod svojim klobukom, ne pride na misel, da bi morda svojega psa, ki se zaganja proti Mannyju, vsaj toliko pridržal ob sebi, da ga ta ne bi vlekel z razdalje dveh metrov.

Mannyju ni do izmenjav vljudnosti. Pri 14 letih se ne želi več vohati, kaj šele igrati, zato se ne zmeni za nikogar od njiju in lahko mirno obhodiva besnečo zver in gospoda v istem stanju, ki vkopan v svojih škornjih stoji na pločniku in še vedno besno sporoča: "Ja, če je pes, se bosta stepla, a ne?!" (Če malo berem med vrsticami me verjetno sprašuje, kaj še vedno delam 2m stran od njega, na očitno njegovem pločniku, v njegovi vasi, revirju, okrožju, planetu...)

V minuti, ki jo rabiva, da ju obideva, mu ne morem razlagati, pravzaprav ocenim, da je škoda moje energije, da mu poskušala razložit, se moj pes z drugimi psi druži takrat, kadar mu jaz to dovolim. In da je njegov resnično odlično vzgojen, saj je popolnoma dojel gospodarjevo logiko, da se samci ne razumejo med sabo. Kar ni čisto nujno tako. Sprašujem se le, ali to resnično velja le za samce, ali morda tudi za določene osebke drugega spola, da ne omenjamo majhnih otrok ali starejših, ki se premikajo drugače, malce bolj okorno... Da ne omenjam tega, da imaš psa lažje pod kontrolo, če ga imaš ob sebi in da v resnici ni potrebno, da besni na okolico... Pa še kaj bi se našlo... Ampak to je njegov pločnik, njegov planet, njegova zgodba... Škoda, saj ni treba, da je tako...

Ugotavljam, da obstajajo področja, ki so del našega življenja, o katerih ljudje menimo, da so preprosta in o njih vemo vse. Recimo o vzgoji psov. Psa ima lahko čisto vsak, le kako ga je potem težko vzgojiti?... No ja... :) Mislim, da je takšno razmišljanje napačno in večina nas dela napake. saj dostikrat ne razumemo osnov pasjega vedenja in razmišljanja... Zato morda ne bi bilo narobe, če bi v paketu s psom morali narediti še krajši tečaj, kot vozniški izpit...

Palmanova

2010-11-26T01:17:00.000-08:00

Po Ljubljanskem maratonu je padla ideja, da bi, sedaj, ko sem kakor v formi, šla še na maraton v Palmanovo. Najprej se je ideja zdela zelo dobra, bolj ko pa se je datum tekme približeval, večji dvomi glede udeležbe so se mi porajali. Napovedana je bila 90% verjetnost dežja. V tem letnem času in pri teh temperaturah mi dež ni preveč ljub, zato sem se potihem hotela izmuzniti… In magari prespati ves vikend… Morda ga tudi bi, če prijateljica Jana ne bi rekla Patriku, da je pussy, če ne gre na tekmo… :) Saj veste, to je najbolj ziher način, da moškega pripraviš do tega, da nekaj stori ;).
In tako sva v nedeljo zgodaj zjutraj v dežju in megli rahlo namrgodena odhajala proti Palmanovi. Nisem bila najbolj prepričana v svoje nastavitve. Prejšnji dan smo praznovali moj rojstni dan in mojemu organizmu se je krepko poznal presežek vnosa sladkarij (to mu je že znano) in pitja pijač z mehurčki (tega pa skorajda ne pozna). Ampak kakorkoli že, niti jaz nočem biti pussy! :)
Od prihodu v simpatično skorajda kraško mestece Palmanova sva se razveselila dejstva, da je še kar svetlo in da nič ne pada iz oblakov. Prevzela sva številki, dolgo čakala na vrsto za edino stranišče v simpatični kavarni, ki je izgledala kot iz dveh stoletij nazaj, potem pa je bil že čas za tek. Malo pred štartom sem ugotovila, da sem žejna. Kar nikoli ni dobro.
Kolona tekačev se je iz trga podala proti mestnim vratom in potem po ovinkastih cestah, mimo travnikov, polj, pašnikov, skozi prijetne vasice s kamniti cerkvami, po grobem asfaltu, ki se je vil kot so pred stoletji potekali kolovozi... Spomnila sem se Elizabeth Gilbert, no, jaz pa raziskujem Italijo kasr na nogah… :) Bilo bi resnično lepo, če… Ne bi imela takšne krize, da nisem bila sposobna dojemati prav veliko scenografije. Tekla sem za zajčkoma s časom 1:50:00. Njun tempo sem zlahka dohajala, dokler se ni na lepem izkazalo, da je čisto prehiter. Majici z napisom »con me arrivi in 1:50:00« sta se počasi a vztrajno začeli oddaljevati in ostala sem sama, sicer še vedno v množici, a sama s svojimi mukami. Odnehati seveda ni prišlo v poštev. Najtežje mi je bilo od tridesete minute od ene ure. Ravno v tem času me je prehitela Jana v svojem novem tekaškem krilcu. Očitno mi je dala nekaj zagona, saj je naprej nekako s-teklo :).
Ustavila sem se prav na vsaki okrepčevalnici in do konca ožela vsako kapljico vode. Imela sem srečo. Če bi bilo vroče, ne bi šlo.
Bilo je zelo veliko slovenskih tekačev (prepoznal si jih po majicah iz Ljubljanskega maratona ali napisih v slovenščini).
Tempo mi je seveda precej upadel, ampak bilo mi je vseeno. Nekako je šlo in še vedno je dobro kazalo. In tako sem se zopet znašla pred mestnimi vrati. Znotraj, v mestu, me je čakal Patrik z vzpodbudnimi besedami »še malo, samo še 10 km!«. Če bi mi po 21 km ostalo še kaj refleksov, bi mu pokazala kako prijazno gesto…
V cilju sem se znašla v uri petinpetdeset in štirih sekundah. To pomeni, da sem bila kljub vsem tegobam kar dve minuti in pol hitrejša kot v Ljubljani.
V dneh, ki sledijo, predvsem počivam. Za letos imam dovolj resnejših naporov. Vsaj do novega leta bom tekla brez štoparice, za svoje veselje. Sem malo utrujena. In zelo, zelo vesela. Občutek, ko v svoji glavi premikaš meje tistega, kar meniš, da je zate mogoče, je enkraten. Moj letošnji uspeh polmaratona ravno kanček nad 1:55:00 spada ravno v to kategorijo… :)

Ljubljanski maraton, četrtič

2010-11-26T01:16:00.000-08:00

Tudi letos je bil moj plan udeležiti se Ljubljanskega maratona. To je bil moj četrti polmaraton. Do sedaj mi je vedno uspelo nekoliko izboljšati moj čas, letos je bila moja velika želja preteči enaindvajsetko v manj kot dveh urah. Kot se ponavadi zgodi, tudi letos treningi niso potekali po planu. Malo pred maratonom smo potovali še v Belgijo, kjer nisem kaj dosti trenirala. Uspelo pa se mi je vsaj odpočiti, kar je ravno tako pomembno.
In tako je prišel 24. oktober, moj veliki dan. Spala sem odlično. Bila sem dovolj hidrirana in tudi ogljikove hidrate sem »nalagala« kar nekaj dni. Z Žanom sva se odpravila v Ljubljano. Kot ponavadi sem kvasila neumnosti, kot vedno, kadar sem živčna. Žan me je uvidevno poslušal in si mislil svoje. Ima izkušnje s tekmami, tako da ve, kako to gre ;).
Sparkirala sva se v Tivoliju in se odpravila na štart. Pridružil se nama je tudi Patrik, ki je tokrat tekel desetko. Počutila sem se pripravljeno. Ampak nikoli ne veš. Na takšni razdalji se lahko zgodi marsikaj.
Letos so tekače spuščali na progo v 20 sekundnih intervalih. To je kar v redu vplivalo na siceršnjo precejšno gnečo na štartu. No, potem smo šli. Traso že poznam in všeč mi je, saj na njej ni nobene konkretne vzpetine. Imam pač rada ravnino… :)
Ob spremljavi glasbe na ušesih in ob opazovanju dolge vijugajoče kače tekačev so prvi kilometri minili zelo hitro. Hiter tempo (vsaj za moje tekaške kapacitete) mi je ustrezal, vedela sem, da če začnem prepočasi, izgubljenega časa na bom mogla nadoknaditi.
Časa je bilo dovolj za razmišljanja vseh vrst. O sanjah, ki so se preoblikovale, izpolnile, se izmuznile… O tem, kako človek nekaj načrtuje, potem pa se vse odvije čisto drugače… In v tem vseeno najdeš nek smisel…O tem, koliko se je moje življenje od lani spremenilo… Koliko sem se jaz spremenila…
Kilometri so tekli in počutila sem se v redu. Na enajstem kilometru sem imela čas ravno 1 uro. Dobro je kazalo. Kasneje mi je tempo sicer padel, a ko sem se po Dunajski vračala nazaj v center, sem vedela, da mi bo uspelo doseči moj cilj.
Ampak nisem bila sama… Ob progi me je čakal celo plakat z mojim imenom… Družino Kajfež sem sicer videla, ampak ko sem tekla mimo njih, je bil plakat ravno obrnjen v drugo smer. Sem bila pa toliko bolj vesela kasneje, ko sem videla, da so me vključili v svoj navijaški repertoar.
Na Slovenčevi in kasneje na Dunajski sta bili tudi Irena in Darja ( ki ji je poškodba preprečila letošnji tek… Naslednje leto! ) Pravo navijaško presenečenje me je čakalo tik pred ciljem, ko sem tekla mimo Edota, Nuše, Petre in Dejana… Ponavadi jaz navijam za njih, tokrat so mi vrnili uslugo, bili so jasni in glasni in res sem jih bila vesela, kar poneslo me je preko zadnjih metrov… V cilju so čakali še Žan, Patrik in Primož, tudi njih se je slišalo s tribune, vsemu ostalemu hrupu navkljub.
Skratka, uspelo mi je. 21 km in 120 m sem pretekla v 1:57:39. Ko sem se strašno zadovoljna odpravljala nazaj proti avtu, pa me je prešinilo –JOJ, NE; kakšen cilj si bom morala postavit naslednje leto? Očitno bo to res 1:55:00… :)
Ampak najprej še malo zabušavanja in spanja na lovorikah, za nekaj časa sem si napumpala ego hihi…

DOGGING V CELOVCU

2010-08-21T14:00:00.000-07:00

Preživela sem svojo drugo uradno tekmo v canicrossu. Imam srečo, da mi je (najmanj občasno) na voljo kateri od najboljših tekmovalnih psov v Sloveniji. To pomeni, da tak štirinožni pogon precej popravi mojo slabšo tekaško pripravljenost ;).

Ekipa Slovenskega kluba vodnikov večnih psov se je tokrat odpravila v Celovec. Bila sem nekoliko zaskrbljena, kot ponavadi pred tekmo, tokrat pa še posebej zaradi sočasnega skupinskega štarta vseh tekmovalcev na precej ozkem prostoru. V takem primeru kaj hitro frčijo dlake, če nisi previden. Toda Grey je točno vedela, zakaj je tam in kot ponavadi ni bilo z njo nobenih težav. Sem jih pa zato imela jaz, ko je takoj po štartu spustila na plano vse svoje »pasje konje« in na vsak način poskušala ujeti Patrika in Buddyja, ki sta tekla pred nama. Čeprav je moje trdo topotanje po tleh napovedovalo precejšen muskelfiber v dneh, ki sledijo, sem poskušala ohranjati hiter tempo. Od zadaj me je kmalu dohitela Nuša. Nekaj časa sva tekli skupaj, potem pa je postal njen ritem prehiter zame in z Galom sta se začela oddaljevati od naju z Grey.

Takrat se je pa začela muka. Ker sem vedela, da sva komaj na pol poti, če sploh, me je začelo skrbeti, kako bo šlo do konca. Tempo je popustil, kar je malo zmedlo tudi Grey. Vedela sem, da sem začela čisto prehitro, noge preprosto niso šle, bolelo me je pod rebri in če ne bi bila taka trma, kot sem, bi verjetno zavila s proge… Ali vsaj malo hodila… :) Nekako sem zopet našla svoj ritem teka in z Grey sva sledili vsem zavojem in vijugam, ki so jih za nas pripravili organizatorji. Proga ni bila najbolj enostavna, saj je potekala čez dva lesena mostova in nešteto pravokotnih in raznovrstnih ovinkov, zaradi katerih mi ni bilo več jasno, v katero smer sploh greva. Prehitela naju je še ena tekmovalka (baje duatlonka, torej mi nima bit za kaj nerodno, haha). In malo pred koncem pa še Ursula Visconti, ki je zopet tekla s svojim malim whipetom. V cilj sem torej pritekla kot četrta, vedoč, da kaj hitreje ne bi šlo. Torej sem lahko zadovoljna sama s sabo. Na končni listi sem bila sicer z neto časom napisana kot peta, ampak glede na to, da nisem bila na stopničkah, je bilo tako ali tako vseeno.

Grey je bila utrujena in po jeziku sodeč nasmejana. Jaz pa tudi. Ko so se kužki napili vode in malo ohladili, sva se z Nušo odpravili pod tuš. Pod oznako za tuše jih nisva našli, oziroma so bili zaklenjeni. Odpravili sva se do jezera in šli plavat. To je bilo moje prvo plavanje letos. In moram reči, da absolutno eden boljših trenutkov tega dne :). Voda je bila krasna, ravno prav hladna za moje razbolele mišice. Sonce je odsevalo na gladini z zelenjem obkroženega jezera. Bilo je super :).

Ker se nam ni niti sanjalo, kdaj bo podelitev, smo jo zamudili… Prireditelji so bili kljub temu tako prijazni, da so nas našli zbegane pod prireditvenim odrom in gor poklicali Nušo (1.) in Patrika (3.), da sta dobila svojih pet minut zaslužene slave.

Kaj naj rečem… Proti pričakovanjem mi je ves ta matr s pasjim tekom všeč… Verjetno ponovim še kdaj, če bo prilika ;). Bo pa treba še precej trenirati, kajti šibki člen v navezi sem bila tokrat jaz… :)

MASAŽA V NARAVI

2010-08-11T01:20:00.001-07:00

Na letošnjem dopustu sem si uresničila željo po delu v naravi. Moji delovni prostori so bili lepši kot kdajkoli prej :).

JAZZIKA

2010-07-16T07:54:00.000-07:00

Imam nov star avto. Po seriji nesrečnih pripetljajev z Mondeom, omahovanjem pred zamenjavo in po spoznanju, da ne bo šlo prav nič na boljše, če nečesa ne spremenim, sem si končno spet omislila Hondo.
Po spletu naključij sem jo kupila, kot lahko samo nevedno ženšče kupi avto. Ne da bi se pozanimala o vsem, kar bi bilo treba. Spet ena od tistih napak, ki jih enkrat morda moraš naredit, a jih ne ponoviš nikoli več ;).
Kaj vam lahko povem o moji novi Japonski punci?… Je svetlo modre barve, ima 85 konjskih moči, zelo lepo ohranjena in prijazna za vožnjo. Od zunaj deluje majhna, a ko se usedeš vanjo, je izredno prostorna. Všeč mi je tudi njena armatura in prtljažnik, ki sprejme presenetljivo veliko prtljage, še posebej, če tovorni prostor deloma ali v celoti razširiš na prednje sedeže.In kako se počutim v njej? Preprosto odlično. Ne vem, zakaj sem toliko časa vztrajala pri avtu, ki preprosto ni bil zame. Mislim, da nikoli več ;)…
Mislim, da se bova super razumeli. Opravila sem vse preventivne obrede (no, razen prvega servisa, haha). Šli sva po blagoslov na Brezje, prilepila sem sv. Krištofa, ki me je čuval še v Swiftu, tudi Mangalova Janta je še vedno v avtu, pa uček, ki čuva pred zlemi silami... ;)
In konec koncev verjamem, da tudi črka H na armaturi nekaj pomeni :)...

DOBRO JUTRO

2010-06-25T02:50:00.000-07:00

Kadar je človek primoran vstati ob kaki nečloveško zgodnji uri, je najbolje, da to priložnost dobro izkoristi. Ko sem danes še pred peto uro zjutraj oddala Žana, nato sprehodila Mannyja in gledala vzhajajoče sonce, se mi je zazdelo pametno doživeti to lepo jutro še malo drugače in preveriti, če se še (sploh) znam voziti s kolesom. Priznam, zanemarjam svoj bicikel. Tek mi je veliko ljubši in če si ne bi poškodovala stopala, bi se kolo verjetno še naprej prašilo v garaži. Žan mi je napumpal gume. No, pa pejmo. Moj cilj je bila Planica. Precej oblečena sem se pripeljala do vznožja vzpona. Za konec junija so bile temperature precej sveže.

Vzpon na Planico si verjetno res komaj zasluži posebno objavo v blogu, ampak… Bilo je tako zelo lepo. Zeleno in obsijano s soncem. Med stiskanjem zaležanega zraka iz pljuč mi je uspelo kukati v dolino, ki se je počasi oddaljevala v zeleni kolaž polj, hiš in travnikov. Na cesto me je pritekel pozdravit zajec, potem pa še srna. V takih trenutkih jutranje tišine, ko še skoraj vse spi, samo ptice so že budne in sonce počasi segreva svoje žarke, bolj jasno slišiš svoje misli. Zadnje čase nisem v položaju izdelave dogloročnih planov in se zato bolj posvečam sedanjemu trenutku. Kar sploh ni slabo :).

FUZBAL

2010-06-23T13:51:00.000-07:00

Priznam. Nogomet ni ravno od enih meni najljubših športov. Resnici na ljubo bi ga na lestvici uvrstila malo višje kot curling :)…

Pa vseeno mi je letošnje svetovno prvenstvo v nogometu pravo doživetje.

Med tekmo Slovenja : ZDA sem delala v Idriji. Bil je tipičen ženski dan v kozmetičnem salonu, le da so vse ženske govorile le o- nogometu…

Zunaj na trgu so se ljudje zbrali v kavarnici, ki je predvajala tekmo. Ves čas je po malem vršelo, dokler se ni ob 16:13 vsa Idrijska kotlina stresla. Zavalovalo je, kot da je na udaru tsunami. Takoj mi je bilo jasno, da so naši dali gol. Sledil je še en tsunami in kljub kasneje izenačenemu izidu se mi je tole prvenstvo takrat zelo prikupilo…

Zakaj in čemu?…. Še nikoli nisem videla toliko pregovorno godrnjavih Slovencev na kupu veseliti se in navijati za naše.

Pred današnjo tekmo z Anglijo sem v trgovini med nakupom obveznih navijaških rekvizitov (piiiiiiiiivoooooooooo) naletela na dve ženici s cekarji, ki sta klepetali o tekmi naših fantov z Angleži… Avtomobili so bili okrašeni s Slovenskimi zastavami, česar res ne vidiš vsak dan. Biti ponosen na to, da si Slovenec, hm?…Med ljudmi si zaznal neko pričakovanje in veselje. Ste to začutili tudi vi?… In, ali ni to bistvo športa?…

Veste kaj… Zame so carji. Prišli so na svetovno prvenstvo, kosali so se z največjimi nogometnimi velesilami, ki imajo tudi veselilne proračune; roko na srce, niso bili slabi. Kot ekipa so pokazali složno igro in dobro vzdušje v ekipi. Igrali so fer in niso se predali… In za kratek čas so povezali to našo malo državico v en utrip in en dih. In to je zame prava nogometna pravljica ;).

VOLČJI POTOK

2010-04-28T07:29:00.000-07:00

Zdravko, hvala za vstopnice :)

TAJSKA LEKCIJA

2010-04-14T00:54:00.001-07:00

Včeraj sem v varstvo dobila nekaj prav posebnega. Andrej mi je zaupal lesen kip tradicionalno oblečene Tajke, ki bo sedaj redno zaposlena v moji masažni sobi. Ker je v zadnjem času bivala predvsem v shrambi, je bila nekoliko prašna. Z Žanom sva se namenila, da jih povrneva sijaj. Dobila je tudi dve imeni –tajsko (Raatree, tega sem ji dala jaz) in slovensko (Frančka, tega ji je namenil Žan).
Ob čiščenju sem prišla do zanimivih ugotovitev. Raatree Frančka je zelo elegantna. Ima urejene lase, lepo obleko, lepo držo in prijazen nasmeh, ki izreka dobrodošlico. Pa vendar pripada klubu zabrazgotinjenih. Ob transportu v Slovenijo je doživela par slabih trenutkov, ki so delno poškodovali njen trup in njeno okrasje. A dobila je ustrezno »medicinsko pomoč« in danes še vedno ponosno in nasmejano stoji in še vedno je preprosto popolna.
Od tem sem se vprašala, ali nismo tudi mi taki? Skozi življenje pridobivamo brazgotine, ki nas oblikujejo v to, kar smo. Lahko jih nosimo ponosno in se zavedamo, da smo zaradi njih postali močnejši in boljši. Brazgotine ne motijo. So del nas in nas dejansko naredijo močnejše. Zato ni potrebe, da bi se jih sramovali ali jih skrivali… Lahko jih nosimo z nasmehom in eleganco, tako kot ona.

O ŽELJAH IN UDEJANJANJU

2010-03-15T06:05:00.000-07:00

Mnogokrat pomislim, kako malo se ljudje zavedamo moči misli. Misel je tisto, kar da obliko in energijo temu, kar se uresničuje v našem življenju. Mnogo ljudi verjame, da se nam življenje odvija po nekem ključu, na katerega ne morem vplivati. Ne verjamem v to. Verjamem, da smo mi sami aktivni ustvarjalci svojega sveta. Misli so tiste, ki porajajo naša čustva, in čustva so tista, zaradi katerih se počutimo dobro… ali pa slabo.

Pa začnimo pri moji prvi postavki, moči misli. Vsi življenjski projekti, tako službeni kot zasebni, se pričnejo z načrtom. Načrt v bistvu pomeni, da smo si v življenju zadali nek cilj, ki mu sledimo. Morda je ta cilj zamenjati službo, preteči 10 km v določenem času, naučiti se nekaj novega, spremeniti življenjske navade… Karkoli, kar je pomembno za vas. Dostikrat se naša hotenja sprevržejo le v pobožne želje. Iz preprostega razloga – ker jih ne znamo prenesti v realno življenje. A prav novi dosežki na področjih, ki so nam pomembna, izboljšujejo kvaliteto našega življenja in nas naredijo srečnejše. Prav vsak človek je sposoben in upravičen živeti svoje življenje tako, kot ga želi.

Meni zelo pomaga tabla želja. Ko se mi porodi ideja, ki me vztrajno spremlja, jo zapišem na tablo želja. Pogosto jo spreminjam in oblikujem, dokler ni izražena v obliki, za katero vem, da je prava zame. Ta misel kraljuje na steni v kuhinji in vsakič, ko pogledam na tablo, ustvarim živo predstavo in občutek, ki ga bom imela, ko mi bo idejo uspelo uresničiti. In ponavadi deluje. Morda ne takoj, ampak več pravilno usmerjene energije vodi do hitrejših rezultatov.

Svojih največjih želja pogosto ne znamo oživeti. Spremlja nas strah pred neznanim, strah pred neuspehom, nimamo dovolj zaupanja – vase in v svet okoli nas, da nam lahko da tisto, kar si želimo. Toda vesolje vedno deluje po principu privlačnosti – to, kar si želimo in kar oddajamo od sebe, je tisto, kar bomo dobili. Bolj, ko so naša sporočila jasna, več uspeha bomo imeli.

Predstavljajte si človeka, ki si gradi hišo ali opremlja stanovanje. Začel bo z načrtom. Natančno bo premislil, česa si želi. Ne gradi si le bivalnega prostora, ampak dom, v katerem bo živel.

Drug primer je športnik, ki si zastavi nek objektivno merljiv cilj. Za dosego tega cilja mora trenirati. Treningi so sistematična vadba, namenjena izboljšanju rezultatov. Njegova misel in delovanje je osredotočeno na končni cilj- pripraviti svoje telo in um do tega, da nekaj naredi v določenem času in / ali dovolj dobro.

Vztrajajte pri tem, česar si želite. Že to, da v vas obstaja nek glas, ki vam govori o tem, kaj si želite, je enkratno. Zakaj tega ne bi uresničili?

Ljudje smo ponavadi bolj sposobni, kot verjamemo, da smo. In kadar se znamo tudi dovolj osredotočiti na to, kar si želimo, se dostikrat na lepem začnejo odpirati vrata... ;)

HRANA ZA DUŠO

2010-02-24T02:21:00.000-08:00

Danes sva z Grey gledali v dolino z mojega priljubljenega kotička, ravnine, s katere se razprostira pogled v dolino in na drugi strani na Julijce. Pod nama je bilo vse belo, naokrog pa sama modrina. Modro nebo, oblaki v sivo modrih odtenkih, še gore so bile modre, z izjemo bleščeče belega snega. Pogledala sem Grey in ona mene. Glede na to, kako so ji štrlela ušesa, sem vedela, da ve, kaj mislim. So trenutki, ki so preprosto enkratni, ko se vse sestavi in ko se počutiš pomirjen sam s sabo. Ona se je vrgla v sneg, jaz sem pa globoko vdihnila in z izdihom pustila vse tegobe tam gor… :)

Oton Župančič je že vedel… :)

A jutri pojdem na goro,

naj se oči mi napijo

višin, daljin - da z bleskom tem

nasproti pojdem hudim dnem.

(Oton Župančič)

LJUBEZEN JE.... / LOVE IS....

2010-02-13T10:56:00.000-08:00

...biti pozoren na znamenja

...to look for signs

... zaupati tudi v tisto, kar je očem nevidno

... to have trust in what is invisible to the eye

...trenutek miru in sprostitve s samim seboj

...enjoying a moment of serenity with yourself

...privoščiti si stvari, ki si jih želiš

... to give yourself things, that you desire

...dolgi sprehodi

...long walks

... vedeti, da je opora na voljo v vsakem trenutku

... to know, that you always have support

...skočiti si v dlako (opomba: med snemanjem tega posnetka ni bila poškodovana nobena žival, rastlina ali mineral)

... to fight (these actors are professionals, do not try this at home; while filming this shot no animal, plant or mineral was damaged in any way)

... ponuditi taco sprave

... to make up

... in pozabiti na nesoglasja

... to leave the diffrences behind

Ljubezen ima mnogo obrazov in oblik. Naj vas spremlja. Vedno :).

Love has many faces and shapes. Let it be with you - always.

SVET V BARVAH

2010-01-03T07:02:00.001-08:00

Slike, ob katerih se je celo Buddy nasmehnil

(klikni na sliko za povečavo)

Pictures, that made even Buddy smile

(click on it to enlarge)

***

Cerkev Sv. Uršule na Sorškem polju

Church of St. Ursula on Sorsko polje

Travnik in gore

Meadows and mountain range

Mala, tiha in prijazna cerkev Sv. Uršule
Small, tranquill and quiet church of St. Ursula

Buddyjevo življenje v barvi sivke

Buddys life in lavender

***

Hvala za obisk. Naj bo tudi vaše življenje polno barv ;)

Thanks for your visit... May your life be filled with colors, too ;)

NEKAJ DECEMBERSKIH UTRINKOV

2010-01-01T10:55:00.000-08:00

Božična zvezda

I hope I will not miss Santa if I sleep here...

Ne bi rad zamudil Božička, spal bom kar pod jelko...

New years kiss

Silvesterski poljub

I just can't keep my eyes open any more...
Vem, da še ni polnoč, ampak jaz bi spala...

A present under the tree

Darilo pod jelko :)

Žan scratching ...

Žan se praska po ...

PASJE ZADEVE

2009-12-19T11:07:00.000-08:00

prijateljstvo, speto z repkom...

OB LETU OBSOREJ :)

2009-12-15T01:44:00.000-08:00

December naj bi bil čas, ko se človek ozira nazaj, naredi rekapitulacijo preteklega leta in razmišlja o prihodnosti. Letošnji prazniki me bodo ujeli povsem nepripravljeno. Ne vem, kdaj je vseh 12 mesecev odgalopiralo mimo mene… :)

Začelo se je z velikim veseljem in pričakovanji. Res je hecno, kako veš, da ti bodo nekatere stvari popolnoma spremenile življenje, a šele, ko se znajdeš sredi zgodbe, čutiš njen utrip in njeno sporočilo…
Ko sem devetega januarja leta gospodovega dvatisoč devet zmedena stala na Brniškem letališču s kovčkom v roki, sem vedela, da me čaka ena večjih pustolovščin in bilo me je strah. A ni bilo človeka na svetu, ki bi me takrat prepričal, da bi ostala doma :).
Stvari vedno postanejo smiselne iz retrospektive. Danes razumem, kaj pomeni biti ločen od vsega, kar ti je drago in kar poznaš. En mesec na drugem koncu sveta me je na nek način o meni naučilo več kot tri desetletja, ki sem jih preživela doma…
Nekateri ljudje potujejo veliko, meni pa je ta moja pot dajala zagon v letu, ko sem jo planirala, in ta energija se do danes, skoraj leto kasneje, še ni iztekla… Vse, kar sem zaznavala na Tajskem, je še vedno zelo živo v meni.
Od začetnega šoka, ko se ponoči in na smrt utrujen znajdeš v popolnoma tujem okolju, do šoka, ki ga doživiš pri malih, a pomembnih malenkostih, ki so
popolnoma drugačne, do postopnega vklapljanja v drug svet, ki ti postane samoumeven in domač… Spoznanje, da se da živeti čisto drugače, ima nepredstavljivo vrednost.
Zanimivo, kako se vse spremeni, kadar se ti spremeniš. Kot da bi nevidna sila okoli tebe preoblikovala svet. A razlika je vedno samo v stališču opazovalca.
V nadaljevanju leta so se spremembe začele prenašati od znotraj na ven… Kar se dogaja še sedaj. Malo smeha in malo solz… Da veš, da si res živ…
Življenje je vse, kar se nam dogaja; tekoče je, in ni končni izdelek. Vse drobtinice, pa tudi če so pekoče ali grenke, ga začinijo in mu dajo okus in pomen. Kot nam ne tekne hrana brez okusa, bi bilo tudi življenje brez vijug in kljuk gor in dol prazno… :)
Pa še voščilo za konec… V svežem letu vam želim, bi se manjkrat vprašali »zakaj« in večkrat sledili svojemu srcu :). Naj vam leto, ki prihaja, pride nasproti s smehom in veseljem.

POT DO VESOLJA VESELJA

2009-12-01T03:45:00.000-08:00

Enega teh toplih zimskih dni sva šla z Mannyjem na večerni sprehod na najin travnik. Bila je že tema, po dežju in luna je sijala dovolj močno, da so se travne bilke po dežju iskrile kot diamanti. Bilo je prav čarobno. Kot da sta nebo in zemlja pravila zgodbo o iskanju prave poti, tokrat ne za Janka in Metko, ampak zame.
Ljudem se zdim pogumna. Pa ne vem, če sem. Včasih strah postane več, kot lahko preneseš, in takrat si zmožen izbrati zastrašujoče izbire.
Ljudem se zdim krhka, pa nisem. Stvari me hitro prizadanejo, a povozijo me ne. Nekaj v meni vedno vztraja do konca in ne odneha, dokler ne dosežem svojega cilja.
Verjamem, da so nekateri od odsekov na naši poti določeni s strani višje sile, a človek si svojo zgodbo v glavnem piše sam.
Vedno obstaja možnost izbire, samo najti jo je treba. Več, ko nameniš časa iskanju rešitev, manj časa je za iskanje razlogov, zakaj nekaj ne bo šlo.
Ko grem ven, pod zvezde, v gozd, v hribe ali na travnik, se zdim sama sebi majhna v primerjavi z vesoljem, ki do potankosti in usklajeno deluje po nenapisanih pravilih. Nekako osvobajajoče je, tudi težave se zdijo manjše. Življenje vedno teče dalje, samo pustiti mu moramo, da nas pelje naprej…

MOJA TRETJA ENAINDVAJSTETKA

2009-10-26T04:57:00.001-07:00

V nedeljo, 25.10.09 sem pretekla svojo tretjo ljubljansko enaindvajsetko. Ljubljanski maraton ima zame poseben čar in je ena redkih tekem, na katerih nisem le kot navijačica. Letos sem pridno tekla vse od pomladi (zahvala mojemu trenerju), a v zadnjih dveh mesecih se je zgodilo precej stvari, ki so mi onemogočile planirane treninge. Tako so mi odpadli praktično vsi teki nad 10 km. Iz tega razloga sem bila precej skeptična glede svoje pripravljenosti in verjetno jamrala prav vsakemu, ki me je bil pripravljen poslušat. Evo, se že dvigujejo roke… :)
Napetost se je v zadnjem tednu stopnjevala do maksimuma. Preprosto nisem vedela, kaj lahko letos sploh pričakujem od sebe in od svojega telesa. V nedeljo, pred štartom, ko sem čez ograjo zlezla v štartni boks, pa je večina napetosti preprosto izginila. Bila sem tam, čakanja je bilo konec. Od sebe bom dala vse, kar lahko. Če se bo vse izšlo kot treba in me ne bo zvilo kaj hujšega, bom prišla do konca. Drugega niti ne rabim. Samo, da si spet dokažem, da zmorem!
Hladen štartni boks se je začel polniti s tekači in vonj po ogrevalnih in drugim mažah se je mešal z naraščajočim srčnim utripom dolge kače, ki se bo kmalu odpravila na pot. Žan je bil na položaju, ki ga ponavadi zavzamem jaz. Samo z očmi me je spremljal, če sem ok in mi vsake toliko časa malo požmrknil. Vse bolj tesno je postajajo okoli mene in komaj sem še videla njegov obris. Na vsake toliko me je kdo pomotoma boksnil, enkrat v glavo, enkrat po nogi… Ne vem, katera od teh dveh poškodb bi bila hujša pred dolgim tekom… :)
In potem se je dolga kača počasi začela premikati. Najprej v hojo, potem v počasen tek, dokler se ni množica toliko razredčila, da si lahko našel kotiček za svoj tempo. Tokrat nisem iskala nobenega zajčka. Odločila sem se poslušati sebe… in malo glasbe :). Kljub temu sem bila ves čas v bližini zajčka z balonom, ki je označeval njegov končni čas maratona – 4:00:00. Vsakič, ko sem ga prehitela ali je on prehitel mene, sem si mislila, dobro ti gre, kar tako dalje…
Trasa je bila tokrat drugačna, bolj ravninska. Ker nisem ravno ljubitelj vzpetin pri teku, sem bila tega zelo vesela. Čutila sem pa prav vsak rahel vzpon.
In tako je šlo, kilometer za kilometrom. Na nebu se je kmalu pokazalo sonce in postalo je toplo, zato sem bila hvaležna za mojo tanko majčko z dolgimi rokavi, ki mi je dajala ravno prav toplote v mrazu in ni bila prevroča na soncu. Na devetem kilometru me je začelo kljuvati v kolenu. Malo sem se pregovarjala z njim, potem pa sem mu povedala, da grem do konca in lahko kar neha z neumnostmi. Na desetem kilometru so me začela boleti stopala. Proti koncu me je stiskalo v pljučih in kak kilometer nisem mogla prav do sape. Sicer pa… Je šlo… :)
Ustavila sem se na vsaki okrepčevalnici in spila malo vode ter pojedla košček banane.

Če malo zamižim, bo mogoče oznaka za naslednji kilometer prej tukaj... :)

Vesela sem bila navijačev ob progi. Še posebej tistih, ki jih poznam. Irena je bila na progi ravno ob pravem času, ko sem rabila malo vzpodbude.
Zadnje kilometre smo tekli proti soncu in spraševala sem se, ali je cilj res že tam ali je samo fatamorgana… :) Od Dunajske po Slovenski, saj bo šlo, še malo… Gledala sem na uro in postalo mi je jasno, da bo to dober čas, najboljši doslej. Ja! Zmorem! :)
Prav veliko moči za ciljni šprint mi ni več ostalo, a na rdeči preprogi nekaj metrov pred ciljem, ko sem iz množice slišala prijateljico Anjo, kako navija zame, sem se počutila kot zmagovalka…
Moj končni neto čas je bil 2:02:45, bruto čas pa 2:04:52. Moje najbolj divje sanje so bile neto čas pod 2:05:00… Vedno je tako, da tekmujemo samo sami s sabo, z mejami, ki smo si jih postavili in vsakič, ko to mejo premakneš stopničko višje, je to sladka zmaga.

Še v nos se všipnem, da vidim, če je res... :)

Hvala vsem za čestitke in za zaupanje vame, še posebej pa hvala, ker ste z mano delili moje veselje :).

ITI S TOKOM

2009-10-02T04:47:00.000-07:00

Zadnje čase se dostikrat spomnim na zgodbo o avtomobilu, ki potuje v temi, recimo od Maribora do Ljubljane. Žarometi osvetljujejo le majhen del poti, nekaj metrov, pa vendar voznik z gotovostjo in brez dvomov napreduje po zamišljeni poti. Tudi z nami je tako. Življenje se nam odvija "med vožnjo" in ukvarjati bi se morali predvsem z delom poti, ki predstavlja našo neposredno prihodnost. Ohranjanje prave smeri je zelo pomembno. Izbiro ceste pa je dostikrat smiselno prepustiti trenutku, saj sicer lahko obtičimo... Saj veste, kako izgledajo dela na cesti. :) Naredimo si vožjo ustvarjalno in spontano... Konec koncev pot dostikrat prinese več spoznanj in veselja kot sam cilj...

TAOM, moja pot

2009-09-21T05:02:00.000-07:00

Z veseljem sporočam, da je moje malo rastoče podjetje dobilo spletno stran. Vabljeni na ogled, vabljeni na masažo, vesela bom tudi vašega priporočila ljudem, za katere menite, da bi jih morda zanimalo. Dobrodošli!
www.taom.si

MALO TEGA IN MALO ONEGA

2009-08-14T04:36:00.000-07:00

Ne vem, zakaj mora biti življenje tako komplicirano. Mislim, da si ga dostikrat sami naredimo takega…
Rada imam dneve, ko imam ravno prav dela, da se počutim koristno, ko stvari tečejo tako, kot si želim, ko nekaj dam in nekaj dobim nazaj. Takrat sem v soglasju s tem, za kar čutim, kar naj bi v življenju počela in to me navda z mirom in zaupanjem.
Učim se jasno izražati svoje želje, saj mi vesolje zadnje čase nanje odgovarja brez večjega faznega zamika. Ker znam dobro delati samo stvari, za katerimi trdno stojim, mi veliko pomeni, da ljudje okoli mene to prepoznavajo in znajo cenit.
Ko se znajdeš na življenjski prelomnici, je težko. Nenehno te glodajo dvomi o odločitvah, ki si jih sprejel, zagotovila, da se bo izšlo tako, kot si želiš, pa ni.
Lažje je prepustiti se toku in čakati. A pride trenutek, ko postane želja tako močna, da dobiš tudi moč, da jo uresničiš.
Že od nekdaj me bega izbira pravega trenutka. Od najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju, je precej takih, ki so se z razumskega vidika zgodile ob povsem napačnem času… In so kljub temu postale zame največje darilo.
Iz retrospektive je življenje vedno videti bolj smiselno. Dogodki in osebe iz moje preteklosti so me pripeljali do tega trenutka danes. In vse, kar sem do sedaj počela, je prispevalo koščke k temu, kar danes sem, kar znam in kar si želim…

ARBORETUM VOLČJI POTOK

2009-06-30T08:13:00.001-07:00

JAHANJE

2009-06-26T05:58:00.000-07:00

Že od nekdaj sanjarim o tem, da bi se naučila jahati konja. Prej nikoli ni bilo časa, sedaj pa primanjkuje neke druge substance. Kljub temu me je Patrik naročil na prvo uro jahanja. Ker me je postavil pred dejstvo, sem ostala brez besed - dobesedno. Kar še ne pomeni, da nisem bila strašno vesela…

In tako sem nekega lepega petka prvič splezala na konja. Veeelikega konja. Kobilo pravzaprav… :). Bila sem vesela, da sem jo za uvod najprej skrtačila, pa čeprav verjetno ne najbolj učinkovito. Potem mi je Lidija pokazala, kako se pritrdi sedlo in nato, kako se zleze vanj. Moji prvi manevri na konju so morali izgledati precej čudno, a proti koncu ure mi je uspelo ujeti ritem s Pelo in kar smejalo se mi je, tako je bilo fajn…

LETETI...

2009-06-22T11:08:00.000-07:00

V pokrajini Karmaga na jugu Francije živi človek s svojimi konji. Edinstveni preizkus partnerstva prek pozabljenih skritih človekovih in konjevih nagonov, odnos v popolnem razumevanju in vse, kar se da s tem doseči, predstavlja večer, poln akcije in čustev…

Taka je bila najava showa, ki sem ga gledala prejšnji petek. Že pred časom sem dobila mail, ki je predstavljal Lorenza in njegove konje (info na www.lorenzo.fr). Moram priznati, da se mi je naježila koža, ko sem ga gledala. Vedno me osupne mojstrstvo, ki so ga sposobni doseči nekateri posamezniki, naj bo na katerem koli področju (čeprav priznam, delo z živalmi me najbolj prevzame).

Užitek je gledati nekoga, ki počne nekaj, čemur se ves preda in dela to z veliko mero energije. Dela s srcem. Preprosto, počne nekaj enkratnega. In čeprav izgleda vse skupaj lahkotno in preprosto, se nekje v ozadju čuti vloženi trud, čas in velika želja, ki so pripeljali do rezultata, ki tako zelo osupne in navduši.

Lorenzo, leteči Francoz, kot so ga poimenovali, elegantno jadra na hrbtih svojih konjev. Brez sedla. Brez prisile. Zdi se, kot da res leti. Spomnila sem se sanj, ki sem jih večkrat sanjala kot otrok. Da letim. Ves svet je bil na moji dlani in občutka popolne svobode se spomnim še sedaj. Mislim, da ga Lorenzo živi :)…

Mislim, da je lahko prav vsak od nas na nekem področju izjemen. Talente, s katerimi smo se rodili, pa moramo razvijati, sicer (res) ostanejo zakopani. Nameniti jim moramo čas in se truditi znova in znova in spet… Bear Grylls je na to temo povedal enega najboljših nasvetov, kar sem jih kdaj slišala. Pravzaprav mu ga je dal njegov oče, ki mu je svetoval, naj karkoli že počne, počne z žarom in navdušenjem.

Želim si, da bi vedno znala to udejanjati v svojem življenju… :)

P.S. Dokler mojega talenta za pisanje ne odkrije kateri od časopisov, lahko mojo tedensko kolumno spremljate na tem naslovu :D.

BUDDY

2009-06-18T03:52:00.000-07:00

Pozdravljeni! Moje ime je Buddy in sem odvisnik od žoge.

Rad pomagam. Beti sicer pravi, da se valjam pod nogami, ampak vem, da je ne moti, saj me počoha in se pogovarja z mano. Kar dokazuje, da so tudi ljudje razumna bitja. Pa čeprav me rada slika iz hecnih zornih kotov... Tule sva ravno kuhala kosilo.

Moja punca Grey je bila te dni pri meni, da sem jo čuval, saj se je grdo poškodovala. Podpiram jo z ene strani, medtem ko jo Beti crklja. Žarometi v ozadju so Mannyjeve oči. Ker ima rad mir in se boji potresov, pogosto spi pod nizko mizo v dnevni sobi.

Z Grey uživava v popoldanski siesti...

Tudi Beti včasih rabi objem, takrat se z Grey stisneva k njej. Tule je rekla, da sva dva hot doga...

NISEM ŠPORTNICA… PA KAJ :)

2009-06-03T01:25:00.000-07:00

Ne, nisem športnica. Sprijaznila sem se sama s sabo in s tem, da sem čisto solidna rekreativka. Miganje se je toliko zasidralo v mojo rutino, da mi nekaj hudo manjka, če nekajkrat na teden ne pridelam par tekaških kilometrov, pri čemer mi vreme ali ura nista pomembna. Vem, da mi za kak dosežek na tekmovalni ravni manjka veliko, ampak…. Meni je tako ravno prav. Ko grem tečt, si spraznim glavo in naberem novih moči, pa čeprav se morda čudno sliši. Imam uro, s katero se da krasno spremljati treninge, ampak zelo uživam takrat, ko čisto pozabim na štoparico. Moje telo s tem nivojem treninga ostaja v normalni proporcih :). In, glede na moje delo mi je pomembno, da sem v kondiciji, a da nimam težav s poškodbami. Drugega si niti ne želim…

Včeraj sva z mojim kolesom prvič letos prilezla na vrh Jošta. Jošt mi vedno vzbuja precej strahospoštovanja. Sumim, da zato vedno čutim pekočo bolečino v nogah že na prvem klancu… :) Moj treking ima na srečo zelo prijazne prestave, jaz pa zlepa ne odneham… In tako grizem v klanec in vedno prilezem do vrha - v enem neprekinjenem filmu v počasnem gibanju :).

Imam pa vseeno nekaj privilegijev pred tistimi, ki osvojijo vrh v enem hitrem šusu… Imam čas, da uživam v vonju cvetočega bezga, ki te objame, ko greš mimo cvetočega grma. Uživam v vonju sveže pokošene trave in posekanih smrek.. Rada gledam zelene travnike, posute s čudovitimi travniškimi rožcami, ki v soncu razkazujejo svoje pisane in žareče barve.

Do predzadnjega strupenega klanca sem prispela ravno, ko se je sonce pričelo počasi poslavljati. Iz daljave je še z zadnjimi žarki božalo bele puhaste oblake na nebu in risalo svetlo temne sence po dolini. Na mp3 ju se mi je ravno v tistem trenutku vrtelo »…and the sun will set for you…« - "sonce bo zašlo zate" (Linkin park, Shadow of the day). Ravno tako sem se počutila. Kot da je vse lepo tam samo zame. Nasmejalo se mi je od znotraj. Res, prav vsak trud, ki ga vložimo vase, se splača… Pa čeprav si rekreativec… :)

SORŠKO POLJE

2009-05-25T03:14:00.000-07:00

A place where I like to go in the morning to walk the dogs and try to find some peace of mind. I feel Good is listening here...

MOJ MALI KOLESAR

2009-05-23T04:05:00.000-07:00

Žanov počitek v aprilu...
Žan's rest in April...

In zopet na tekmi v maju (Komenda).
And cycling on the race in Komenda again in May...

AN OPOSUM AND A VELOCIRAPTOR

2009-04-15T10:52:00.000-07:00

Starring:

Zan as the Oposum

Grey as the Velociraptor

NEW BEGGININGS

2009-04-01T10:38:00.000-07:00

Ljudje, ki me poznajo, vedo, da nisem ravno ljubitelj sprememb. A očitno je prišel tudi zame čas, da se premaknem kak korak naprej. Ni izključeno, da mi malo mede. Dejanja, ki jih imamo za pogumna, imajo pogosto malo priokusa norosti. A po svoji poti mora pač vsak tako, kot čuti...

2 LEFT FEET

2009-03-22T02:19:00.000-07:00

I guess this is why I often feel as if I have 2 left feet... :) But on the day that this happened they proved to run quite fast anyway!

ŽIVLJENJE JE NA PRAVI STRANI...

2009-03-18T05:46:00.000-07:00

Na vsake toliko časa se mi v vsem hitenju življenje za hipec ustavi in predvaja v počasnem posnetku. Zjutraj, ko dam spečemu Žanu lubčka na lička, preden grem v službo. Ali kadar me kaj tako lepo preseneti, da za trenutek kar obstanem.
Ko hodim po ulici, se mi vedno mudi (na srečo zaenkrat še ni omejitve pri hitrosti hoje). Ponavadi prehitevam ljudi po levi ali desni, če je treba, tudi cikcak. Redkokdaj me kaj upočasni, a tudi to se kdaj pa kdaj zgodi… Danes sem prihitela do vrat pošte, počakati pa sem morala pa starejšega gospoda, ki je počasi odpiral vrata, saj je težko hodil opirajoč se na palico. Naredil pa je še korak več, kot bi mu bilo treba in mi na široko odprl vrata. Nestrpnost je v trenutku splahnela. Počutila sem se rahlo trapasto, a videla sem, da je bil vesel mojega širokega nasmeha in glasne zahvale… Čas bo, da začnem hiteti bolj počasi… :)

PONEDELJKI

2009-03-16T05:57:00.000-07:00

Že od nekdaj imam čuden občutek v želodcu, ko mi v ponedeljek zjutraj zazvoni budilka. Iz svojega ne-maranja ponedeljkov sem naredila že pravo tradicijo. Ampak veste kaj - odločila sem se, da mi bodo od sedaj naprej všeč. Če jih pogledaš z drugačne perspektive jim v bistvu čisto nič ne manjka. In škoda jih je metati stran ;).

A WALK UNDER THE CLOUDS

2009-03-11T05:27:00.000-07:00

My name is Buddy and I'm addicted to ball

Moje ime je Buddy in sem odvisnež od žoge

My favourite qiuet spot

Moj najljubši spokojni kotiček

Off they go (Grey and Manny)
Zverini na prostosti (Grey in Manny)

Look at me sitting...
Lejte me, kako znam sedet!

MOJA MASAŽNA SOBA

2009-02-27T00:16:00.001-08:00

My new massage room

ROŽCA PO IMENU DOBRA MISEL

2009-02-20T03:40:00.000-08:00

It is amazing to me how when you are feelling down there are always people with ideas how to help you up again with a kind word or a unexpected nice gesture... Thanks for the flower, Alenka!

Ne vem, kako jim uspe. Ampak ko si žalosten, zoprn in zamorjen se pojavijo ljudje, ki te z nepričakovano prijazno gesto spravijo v boljšo voljo... Hvala za rožico, Alenka.... :)

HVALA

2009-02-13T03:22:00.000-08:00

Rada pišem in pišem predvsem zaradi sebe. Ko sem bila odsotna in sem se mučila z eksotičnimi tipkovnicami, sem se spraševala, ali ima moje klobasanje smisel še za koga razen mene. Ponavadi mi je zmanjkovalo časa, ampak hotela sem deliti svoje vtise.
Sedaj šele vem, koliko prijateljev je spremljalo moj blog... :) Iskrena hvala za vse prijazne komentarje. Vesela sem, da se bili na poti z mano.

Beti

THINGS I KNOW

2009-02-11T01:58:00.001-08:00

One is always alone
But friends are found at the least expected places

I often don't find the right words
But sometimes it is okay if you just smile and don't say anything

Everything is tagged and categorized
But the real importance is in the way something makes you feel

Observing from a distance will not solve any problems for you
But they do seem tinier that way

I'm great at theory - I lack in practice
But I still have time to learn

It is easier to occupy yourself with senses things than hear what your heart has to say
But it will keep whispering till you start listening

It is hard to let go
But if you let your life flow it will take you places you never imagined.

....

Človek je vedno sam
A prijatelje najdeš tam, kjer jih ne bi nikoli pričakoval

Pogosto ne najdem pravih besed
A včasih je dovolj, če se nasmehnem in ne rečem ničesar

Vse znam označiti in vtakniti v predalček
A pomena in vrednost se zaveš ob tem, kako se ob stvareh počutiš

Opazovanje z razdalje ne reši problemov namesto tebe
A na ta način se zdijo težave manjše

Teorija mi gre krasno, manjka mi prakse
A imam čas, da se naučim

Lažje se je zamotiti z nepomembnimi stvarmi kot poslušati, kaj ti govori srce
A šepetalo ti bo, dokler ga ne začneš poslušati

Težko je pustiti stvari, da tečejo po svoje
A če pustiš svoje življenje teči, te bo odpeljalo na kraje, ki si jih nisi nikoli predstavljal

THAILAND IN PHOTOS

2009-02-09T05:42:00.000-08:00

DOMA

2009-02-06T05:49:00.000-08:00

Od torka sem zopet v zasneženi Sloveniji.
Zadnji vikend na Tajskem smo preživeli na terenu. Andrej je bil »the designated driver« oz. zadolžen za vožnjo ter vso ostalo logistiko. V soboto zjutraj smo jo mahnili proti severu in obrise mesta je na moje veliko veselje kmalu zamenjala čudovita pokrajina. Za kosilo smo se ustavili v mestu Pai in si ga na hitro ogledali (če ne iz drugega razloga zato, ker smo iskali parkirni prostor).
Potem smo se peljali naprej proti dolini Mae Song. Andrej je rezerviral guesthouse, kjer smo pustili svoje stvari, nato sta nas dva vodiča odpeljala proti jami, ki naj bi si jo ogledali. Pot se je vila skozi gozd in strmo spuščala navzdol. Moje noge so bile čisto umazane od rdečkaste zemlje in bilo je pasje vroče. Nič od tega me ni motilo, saj je bil gozd čudovit. Po približno polurni hoji smo prišli do vhoda v jamo. Eden od vodičev je pomolil k duhovom, da nas pustijo v jamo, potem smo se po skali spustili navzdol. Za uvod je bilo treba prečkati ozko brv s pomočjo bambusove palice. Potem smo večinoma hodili po vodi, ki je ponekod segala tudi do pasu. Tako lepe jame po moje še nisem videla. Na žalost smo imeli le naglavne svetilke, ki so osvetlile samo del notranjosti. Jama je polna stalagmitov, stalaktitov, velikih dvoran, v različnih barvah obarvanih apnenčastih struktur… Do konca smo hodili približno dve uri. Bosi smo se povzpeli po terasasti strukturi, preko katere je tekla voda, in se na drugi strani spuščala v slap. Videli smo tudi belo ribico, ki je precej podobna našemu proteusu… Potem smo se po isti poti, preko lestev, špranj in ene stene vrnili nazaj. Ko smo prišli ven iz jame, je nad nami že žarelo večerno nebo. In res je žarelo, še nikoli nisem videla toliko zvezd… Umazani in utrujeni smo se vrnili v gueshouse, kjer je bilo treba pod tuš z mrzlo vodo. Ponoči sem prvič spala pod mrežo za komarje. Komarji so bili sicer vsi nekje v topih, saj je bilo res hladno, ampak nikoli ne veš ;)…
Zjutraj smo kar kmalu vstali in se znova odpravili na pot. Odpeljali smo se do rezervata, v katerem živijo dolgovratke – Long neck Karen. Gospe, ki si za lepoto okoli vratu obešajo težke obroče in vstavljajo velike uhane v ušesa… Malo sem bila sicer skeptična zaradi besede »rezervat«, ampak pleme dejansko živi od turizma in ni kazalo, da obiskovalci kaj motijo njihovo dnevno rutino. Zanimivo, čeprav me je kar skominalo, ko sem gledala njihove ovešene vratove, noge in ušesa…
Potem je bil pa že čas za dolgo vožnjo nazaj. Ustavili smo se le za nujne potrebe, kot so slikanje, wc, večerja… Nekako v tem vrstnem redu…
Promet zna biti ponoči malo ogrožujoč in bilo je olajšanje, ko smo se zopet bližali mestnim področjem. Okoli enajstih smo prišli k Džid domov. Za domov je nama z Natašo pripravila banane, čili, lamut… Kar težko smo se poslovili od nje. Bilo mi je žal, da nam ni uspelo preživeti več časa skupaj. Jaz bi jo učila tai či, ona pa mene kuhat… Kljub temu, da ne govoriva skupnega jezika, se mi je zdelo, da kar v redu komunicirava.
Andrej, Nataša in jaz smo nadaljevali pot proti mestu. Naslednje jutro sva z Andrejem vrnila avto, potem sva šli z Natašo po blazini, ki sva jih naročili. Kar namučili sva se, preden sva ju spravili na pošto, od koder naj bi ju poslali domov. Uradnik na pošti pa naju je gladko zavrnil… V Slovenijo naj bi se lahko pošiljale je stvari, dolge maksimalno 1 meter. Kaj pa sedaj? Še par ur do leta, midve pa z dvema velikima boršama poleg obstoječe prtljage. Bila sem kot bi me polili z mrzlo vodo (spet). Tokrat je bila Nataša glas razuma. Vzeli ju bova na letalo. Bova pač plačali tisto, kar bo viška. No, prav. Saj sem že od jutra razmišljala, kako lepo bi bilo imeti blazino takoj…
Potem sva odšli nazaj v guesthouse pakirat in nato še nekaj pojest. Zgodaj popoldne je prišel Andrej in povabili sva ga na masažo stopal. Ravno eno uro smo še imeli časa in ravno prav bathov je še ostalo. Mislim, da mu je bilo všeč, kljub temu, da je vmes malo brundal…
Za tem je bil res že čas za odhod. Zgrozila sem se od pogledu na goro prtljage; dobro, da nama je Andrej pomagal vse spraviti do letališča…
Poslovili sva se od mojega soseda. Pa upam, da se kmalu spet vidimo. Res se je potrudil za naju in mislim, da smo bili vsi 4 res dober potovalni paket…
Zgodba z blazinami se srečno konča. Z več sreče kot pameti sva na koncu za prevoz plačali precej manj, kot bi, če bi paket sprejeli na pošti… In imava jih že sedaj!
Pot nazaj je bila zame precej naporna, saj se že od petka nisem počutila najbolje in 24 ur klime ni pripomoglo k boljšemu stanju. Na letališču v Bangkoku sem se počutila res zelo slabo. Na srečo je prijateljica poskrbela zame in mi prinesla čokolado… Prvo po več kot treh tednih. Počasi sem jo pojedla in počutila sem se bolje.
Do Istambula je vse potekalo normalno, let za Ljubljano pa je bil prestavljen – zaradi snega. Imeli sva srečo, najino letalo je bilo eno redkih, ki je ta dan pristalo na Brniku (ne bom se sprijaznila s tem, da mu sedaj pravijo letališče Jožeta Pučnika).
Tako, sedaj sem doma. Dobesedno. Glas mi še vedno ne služi najbolje in kašljam, kot da bi imela kakih 70 let kadilskega staleža. Ampak, nič bat, kopriva ne pozebe …
Slikce pa sledijo, ko jih zberem skupaj. KMALU.

SE VEDNO PRIDNA

2009-01-28T06:46:00.000-08:00

Minil je pred pred zadnji dan moje sole.

Uspelo mi je potrditi karte za vse lete (Kristina, hvala za ves trud!).

Edino trgivine z blazinami z Nataso nisva nasli. In iskali sva jo ze tretjic… Te dni se praznuje kitajsko novo leto in precej trgovin je zaprtih. Upam, da je to razlog, da nimam uspeha. Pravijo mi, da pride ceneje, tudi ce jo kupis tu in posljes domov… Pa se trpezna je in namenjena masazi… Zazelite mi sreco, ker mi zmanjkuje casa!

Sicer se veselim zakljucka sole. Ti trije tedni so kar maksimum in vem, da bi bilo kaj vec ze malo prevec.

Jutri delamo zeliscne komprese… Upam, da se bo dalo to porabiti tudi z nasimi zelisci doma .

DAN BP

2009-01-27T06:52:00.000-08:00

Sola fajn in naporna, hrana se vedno vegeterijanska, jaz utrujena, odhajam spat.... :) Pozdravcki.

SUMMARY :)

2009-01-26T06:29:00.000-08:00

It is high time to write a bit in English, too :). So much is happening arround me I'm simply unable to put all the impressions in order and write something that would make sense :).
My Thai adventure is comming to an end and I' continng the days when I'll see my family again. In the mean time I'm trying to lean as much as I can and to see, try and feell as much as I can. School is quite demanding for me. There is much to learn and I will have to practice a lot. Now I see that it is best to try and understand and write good notes :). I can make something out of it when I come home.
I fell good here. I think me and Natasa are a good team and Andrej (a good friend, who is staying here for a couple of years and speaks very good Thai) helps us a lot. With him we saw a lot of things we would not otherwise.
During the week we are mostly at school. We get "home" at 16:30, we usually have a shover and go outside for a walk in the city. We always find something new :). Than we eat and go to the internet to connect with our families and friends. And than it is time to go to sleap, the alarm clock wakes us up at 7:30...
During the weekend we have time to go other stuff. We wisited the Changmai ZOO, temple Doi Souteph and manny othet temples. Natasa, Andrej and me share the favourite one :). We spent a day in an elephant park. It was a perfect day in the sun, surrounded by these beautifull animals... Than Andrej and his friend Dzid took us to the countriside. Since we never saw it before we were amazed...
That is it in short. I'm taking pictures all the time so we will remember our time here and give a glimps of it to our families and friends, too. But I think I will do this when we come home... :)
This is our last week of school and over the weekend we will visit some nature parks, caves and hill tribes... Hot greetings from Chiang Mai :).

TIME OFF

2009-01-25T04:42:00.000-08:00

V petek smo sli z Nataso in Andrejem na vecerjo. Sedeli smo ob reki, med pisanimi lampioncki. Hrana je bila super in bilo je res lustno. Tja in nazaj smo sli za spremembno pes in nazaj grede zavili se na trznico, kjer smo imeli zopet degustacijo eksoticnih zivil... Kupili smo nekaj takega, kar se Andrej raje ni pojedel... :) Je bil pa zato boljsi kokos oz. kokosovo mleko. Se vedno me navdusuje spretnost, s katero tukajsnji trgovci vrtijo macete (normalni nozi tu preprosto ne obstajajo) in spretno predelajo tisto, kar prodajajo... V soboto naju je Andrej peljal van iz mesta, gledat tipicno tajsko trznico (hrana, oblacila, zivali...), 2 vecja templja ter mesto Lampoon. Pridruzila se nam je njegova prijateljica Dzid in peljala sta naju z motorji. Po kosilu v tradicionalni tajski hisi smo sli na podezelje in pogledat, kje je Dzid doma. Med potjo sem zelo uzivala v lepi pokrajini. Kljub susni dobi je zeleno in vse to rastje sem do sedaj videla bolj na slikah oz. je v nasih krajih veliko manjse... Sedaj mi je jasno, zakaj Kristino fascinirajo kokosove palme... :) Pri Dzid sva spoznali se njeno mamo. Dzid ima zelo lepo moderno hiso, medtem ko njena mama zivi v tradicionalni, leseni. Ki je prav tako lepa :). Gospa nas je bila zelo vesela (sploh Andreja) in zal mi je bilo, ker nisem znala nic poklepetati z njo, saj je bila zelo zgovorna in je v bistvu ni kaj dosti motilo, da je ne razumem.... :) Dzidin moz je prinesel kokos in nas prisel malo pogledat, potem pa je odsel nazaj na "vrt". Simpaticen mozak, ki izgleda precej mlajsi, kot je v resnici... Kot verjetno skoraj vsi, ki sem jih imela priliko spoznati tu... Pred povratkom v mesto smo sli pogledat se Dzidin vrt. Pokazala nam je, katere banane bodo sle drug teden v Slovenijo... :) Mislim, da se nisem napisala, vse sadje ima neprimerljivo boljsi okus kot pri nas... Razlika je neverjetna. V Chiang Mai smo se vracali ob reki in ce ne bi bila tako zdelana od sonca, bi mi bila pot se bolj vsec. Razlika v zraku, ko smo se blizali mestu, je bila precejsnja... Zelo sem hvalezna Andreju in Dzid, da sta si vzela ves dan in nama pokazala del Tajske, ki sem si jo najbolj zelela videti. Danes je dan pocitka. Dopoldne sva se odpravili do templja, ki smo ga v petek videli samo od zunaj, ker je bil ze zaprt. Menih, ki nas je v petek spustil na vrt, je bil zopet tu in nasmejal se nama je, ko naju je zagledal. Zal brez Andreja nisva uspeli skomunicirati nicesar, zato naju je malo razocaran pustil sedeti v templju. Imeli sva sreco, takrat ravno ni bilo dosti obiskovalcev. Mislim, da sva sedeli tam kake pol ure. Malo sem se sicer presedala, ampak obcutek umirjenosti in spokojnosti je bil krasen. Skozi odprta vrata je rahlo pihal veter, od zunaj so se slisali petelincki, notri pa je bilo tiho in prijetno. Te dn je kitajsko novo leto in danes je bila po ulicah povorka z zmajem in godbo. Bili so tako glasni, da sem jih slisala iz sobe in sla dol pogledat, kaj se dogaja :). Popoldne sva si vzeli cas za pocivanje, sedaj greva verjetno malo firbce past na night bazar, jutri pa zopet sola... Pozdravcki iz vse bolj vrocega Chiang Maija.

KONCALA STOPNJO II.

2009-01-23T02:15:00.000-08:00

Petek! :) Imeli smo dvo urno masazo v enem kosu. Je kar tezko, ko ti morajo mozgancki delati 100 na uro, ko te boli in ko te motijo ljudje okoli tebe. Super vaja, bilo je v redu :).Bo treba se vadit, ampak sem kar zadovoljna. Se en teden utrjevanja, potem pa domov na mraz :).
Uciteljica pravi, da imam zelo dobro koncentracijo in da se kar hitro ucim.
Drug teden bo poudarek na dolocenih simptomih in cemu se posvecati v doloceni situaciji. Mislim, da bo fajn :).
Veselim se pa tudi kratke pavze. Andrej naju pelje na vecerjo, jutri pa upam, da jo podurhamo malo ven iz mesta. Se tipkamo.... :)

P.S. Vceraj sva nasli trgovino s pasjimi oblacili.... Kot oblacila za pusta.... :) Buddyjeve stevilke pa nimajo! :)

JUPI

2009-01-22T05:52:00.000-08:00

Obetavna vest. Mislim, da sem razvozljala skrivnost vodnega grelca. Ocitno deluje, ce do konca odpres pipo :). Torej, prepevanje, tepez in socasno priklaplanje ostalih elektricnih zadev v resnici niso obrodile sadov. In sedaj se mi ni treba vec pretvarjati, da se rada tusiram z mrzlo vodo. Zmaga nad masino, ha ha!
Danes sva se po soli z Nataso odpravili proti parku, kamor hodiva ze dlje casa. Pa se vedno zatakneva pri kaki stvari med potjo in potem je ze tema. No, danes se ni zgodilo. Res sva prisli do parka. In res je bil lep. Se vedno me osupnejo tukajsnja cudovita drevesa in cvetje. Pri vratih si lahko izposodis lezalnik (10 bathov), notri je jezero, vodomet, zelenje, tekaska proga in nekaj igrisc. Zasrbeli so me podplati in takoj sem se spomnila na moje drage superge, ki so me prinesle sem in ki so bile z mano na polmaratonu... Tek tu bi bila res balzam za moj ego. Kljub pomanjkanju kondicije bi bila pravi sportni avto med tekaci... Za nekatere res nisem vedela, kaj pravzaprav pocnejo... :) Andrej je imel prav, ko je rekel, da ne znajo tect in vidim, da res ne.
Nazaj proti guesthousu sva vandrali po drugih poteh. Ker sva iz bivse socialisticne dezele, sva sli pogledat bivsi komunisticni zapor. Grda stavba :).
Potem sva se sli malo podpret v vegetariansko restavracijo, mimo katere sva sli. Prvic, odkar sem sla od doma, sem jedla kruh. Narocila sem carski sendvic s sirom, olivami, solato, korenjem in polnozrnatim kruhom. Razkosje. Prav slikati sem ga morala :).
Danes sva pisali izpit. Jutri pride na vrsto 2 urna masaza - za vajo oz. kot nekaksen prakticni izpit. Tako da moram pocasi spat, da bo jutri se kaj od mene.... :) Pozdravcki.

14 DNI

2009-01-21T05:50:00.000-08:00

Spet sem en dan pred izpitom. In se 14 dni preden bom zopet videla 3 slojni wc papir :).
Danes se moram zvecer malo ucit!
V soli je bil spet en naporen dan. Vzeli smo 19 novih polozajev, ki pasejo v obstojeco shemo. So malo bolj zahtevni, in razumem, zakaj so jih izvzeli iz prvega paketa.
Nisem napisala, da sva med vcerajsnjim vandranjem z Nataso nasli trgovinico s kasmirjem. Ravno so bili pred zaprtjem, zato so imeli polovicni popust. Natasa si je po daljsem oklevanju omislila cudovit sal. Veliko lepsi je od tega, ki greje mene, pa na otip je tudi cisto drugacen. Ker v trgovini prodajalec ni imel pos terminala, jo je z motorjem odpeljal par ulic stran. Malo ga je sicer skrbelo, da ga ne bo videla njegova punca :), ampak biznis je biznis. Mene je pooblasil, da ta cas prodajam :). Na sredi trgovine je bila cudovita mehka preproga. Vem, da je res mehka, ker tukaj bonton zahteva, da se sezujes. Tako sem bosa obsedela v svetu raznobarvnih preprog, prtov, pregrinjal in salov. Prav vsak kos je bil narejen rocno in res so imeli lepe stvari. Vsaka je bila unikat. Privoscila sem si malo brskanja po policah in slikanja. Ko mi je prodajalec vrnil nazaj prijateljico, me je poskusal prepricati, da kupim eno od preprogic. Res je bila cudovita in dal mi je hud popust, ampak ni me preprical. Andrej, ce tole beres - vidis, da se racionalno obnasam pri kupovanju :).
Ta vecer sva sli z Nataso na juho z rezanci. Kot ponavadi sva sedeli na ulici. Mimo je sibal promet in naenkrat sem ugotovila, da sem se ze cisto navadila na vse, kar mi je bilo sprva tako zelo drugace. Tukaj se dobro pocutim. Vem, da se znajdem in vsec mi je ta cisto drugacni svet. Vendar pa se veselim vrnitve domov. Tam je vse, kar mi veliko pomeni :)....

BOLJSI DAN

2009-01-20T05:40:00.000-08:00

Danes je bilo v soli bolje. Zopet smo vadili ves dan in moram reci, da me od nenehnega pritiskanja in pretirane masaze :) vse boli. Se dobro, da sem navajena muskelfibra ;). Rada bi sla na masazo se kam drugam, ponudbe je ful in tudi draga ni (4 eur 1 ura ali celo manj), ampak ne bi si rada nakopala se vecjih tezav.
Zame bo tole kar v redu, ker imam od teka in ostalega precej zakrcene misice. Cutim, da se pocasi sproscajo.
Mislim, da bom imela tezave, ko pridem domov. Verjetno kak mesec ne bom kupila skoraj nicesar :). Na tukajsnje cene bi se clovek kar navadil. Ceprav se dan za dnem vseeno kar nabere stroskov.
Danes sva z Nataso dobili nazaj oblacila, ki so nama jih vceraj pobarvali pri pranju. Moja roza majcka, Natasina bela in moje bele hlace so dozivele stilsko preobrazbo - zelo umazano belo. Storitev sva reklamirali in sedaj so oblacila malo boljsa. Kljub temu bom stvari, ki so mi ljube, od sedaj rajsi prala na roke.... :) Itak vsak vecer kakih 15 min cakam, da se pojavi topla voda :).
To noc sem spala kakih 10 ur. Mrknila sem ze malo cez devet. Ocitno se malo obnavljam zaloge :)...

NOV ZACETEK

2009-01-19T05:08:00.000-08:00

Tecaja namrec. Danes se je zacela druga stopnja tecaja. Z Nataso nisva bili prav zadovoljni, saj nas je v skupini kar 12. Baje nas bodo jutri razdelili v dva dela. Upam, da bova v skupini s taksnimi, ki so se prisli ucit, saj gre sicer vse skupaj precej pocasi. No, vsaj hrupa bo manj. Natasa je danes izjavila, da sva ze skoraj profesorici in moram reci, da sem zelo vesela, da nama dobro gre...

PICTURES

2009-01-18T05:28:00.001-08:00

I am having problems with uploading the photos, just a few for a better overall picture :)

A doggy, lying on the oltar of an old temple - noone minds :)

Our first week group at school And than, the elephants...

VIKEND

2009-01-18T04:22:00.000-08:00

Ojla.
Ze od petka popoldne sibam naokrog.
V petek zvecer naju je Andrej peljal na vecerjo v Tajsko restavracijo. Bilo je kot nekaksen tajski fondue. Dobili smo svojo mizo (za katero si seveda moral sedeti po tursko oz. s pokrcenimi koleni), na sredi prostora pa je bila ogromna izbira razlicne hrane - mesa, rib, susija, zelenjave, rezancev, sadja in sladic. Nekatere zadevscine so bile res hecnih neonskih barv, probala sem pa vse od a do z. Bilo je res dobro, ambient pa prav posrecen.
V soboto zjutraj sva se z Nataso zgodaj, no, ali pa tudi ne, ker sem narobe nastavila uro, odpravili do templja Doi Souteph. Tempelj stoji izven mesta visje na planoti. Do gor vodi zavita cesta. Tokrat sva se prvic vozili hitro, voznik je sekal ovinke in vozil kar cez oba pasova. Za zelodec ni bilo prav prijetno. Tempelj ravno obnavljajo. Je lep, vendar mi je bilo do sedaj precej templjev, v katere sva zavili spontano s ceste, bolj vsec...
Ko sva prisli z gore, modrejsi, seveda :), sva se odlocili, da greva pogledat se zivalski vrt. Videli sva pando, pingvine, hipote, se malo vozili z buski, ki vozijo obiskovalce in obcudovali zverinice. Iz roke mi je jedla zirafa :). Obcudovali sva pisano cvetje in cudovita drevesa. Najina turneja se je kar zavlekla, ampak bilo je tako prijetno, da sva se odlocili, da se malo ostaneva. Na koncu sva sli popolnoma sestradani na kosilo ob vhod zivalskega vrta, ob vodo, med drevesa in cvetje. Mize in stoli so bili leseni, na tleh pa opecnate ploscice. Hrana je bila super in proti pricakovanjem sta sve kosili, voda in kava stali manj kot 4 eur... :)
Ob vracaju v mesto se voznik, s katerim sva se ze zdilali za ceno, ni prav zmenil za naju in naju samo posedel v avto, zato sva si omislile drug prevoz, ki je bil se cenejsi.... V bistvu se kar dobro znajdeva.
Ko sva prisli nazaj, smo bili zmenjeni z Andrejem, da gremo v bliznjo veleblagovnico in malo naokrog. Kupila sem si enkratne kavbojke. Za 4 EUR. Ne morem verjet. Poleg tega, da jih rabim za doma, me tu dostikrat zebe in bodo prisle zelo prav. Ne skrbi, mami, dala sem jih oprat :).
Po veleblagovnici smo sli nekaj pojest, na stojnico ob cesti. V hrano sem si dala malo prevec spajsi omake, ampak je bilo koristno, ker so se mi dobro spucala dihala :). Sli smo se malo pogledat nocno trznico, walking market, potem pa proti vsaki tajski logiki pes domov. Tukaj ljudem namrec ne pride na misel, da bi hodili pes... Jaz pa tako uzivam v tem! :)
Ker se je vse odvijalo kot se je, sva sli spat sele okrog enih.
Danes pa sloni! Tokrat sem prav nastavila uro :). Pobrali so nas ob dogovorjenem casu in odpeljali ven iz mesta. Koncno! :) Prvic sem videla del podezelja. Kljub susi in poletju je vse prijetno zeleno. Park slonov lezi v dolini, obdani s hribi. Tako dolgo sem si zelela od blizu videti te mogocne zivali. Najprej smo jih hranili s terase (banane, buce, koruza, bambus). Najprej me je bilo malo strah dolgega pihajocega rilca, ampak potem sem zacela uzivati. Po hranjunju smo sli kopat slone v reko. Kmalu so se navelicali pranja in hrupa neznanih ljudi okoli sebe, zato pa smo jih lahko na obali, posuti z drobnim toplim pesko, bozali naprej. Dobila sem kakih 5 slonovih lupckov (slinasti bolj kot Buddyjevi). Tezko opisem obcutek, ki sem ga imela poleg te velike zivali. Po eni strani se zavedas njihove ogromne moci, vendar so kljub svoji svojeglavosti zelo nezni. Gledajo te s svojimi malimi pametnimi ocmi in mislim, da razumejo marsikaj. Glede na to, da sva imeli s sabo Andreja, je ta izlet zopet izpadel malo drugace. Namesto popoldanskega gledanja dokumentarca o slonih v temni cumnati smo vandrali po posestvu s prostovoljci, ki so nastanjeni tam. Imela sem priliko od blizu videti gruco slonov v okolju, ki je zanje domace, ko so sprosceni. Spremljali so nas psi, ki tudi zivijo tam. Andrej je seveda govoril z lokalci in si ustvaril tudi sliko o zakulisju... Ki je verjetno v enem dnevu sicer skoraj ne mores videti. Kakorkoli ze, po mojem mnanju park dela dober projekt in izpolnil je moja pricakovanja. Po vandranju smo se posedli na veliki opazovalnici in imeli priliko videti, kako sloni guncajo afne v vodi, kadar to pocnejo brez pomoci. Na soncu je bilo prijetno toplo in napolnila sem si svoje soncne celice. Proti veceru so nas odpeljali nazaj domov.
Tu sva se zopet mucili z napol delujocim vodnim grelcem. Kaj naj recem, dolga zgodba. Ena od tistih stvari, ki ne delajo, kadar jih rabis in te pustijo na cedilu, ko hoces komu pokazati, da so polomljene. Pa recimo, da je mrzla voda zdrava.... :)
Sedaj sem s sebe sprala pesek in prah. Ura je ze vecer. Danes se bova pred odpravili spat. Jutri je zopet sola! :)

HBDJP

2009-01-16T02:55:00.001-08:00

S ponosom oznanjam, da sem zakljucila 1. stopnjo tecaja. Tekom vaje so mi dobro raztrescili tudi moj oklep med ramo in vratom ter razgibali moje zarustane kolke. Zacuda sem kar v dobrem stanju. Sedaj pa dva dni pocitka in turisticnih aktivnosti... :) Se bo prileglo.

CETRTEK, 15.1.2009

2009-01-15T06:11:00.000-08:00

Baje je doma sneg. Si komaj predstavljam. Danes je bil naporen dan v soli. Imeli smo teoreticni izpit (ni bil tezek) in kar zahteven strecing. Obcutek je super, zaenkrat me zacuda ne nic ne boli, bomo videli, kako bo jutri. Moj danasnji par je bila Chaoson, ki res dobro masira. V takem kompletu se precej vec naucis. Upam, da bova jutri skupaj z Nataso, saj gremo skozi vse, kar smo vzeli.
Po soli sva sli malo na sprehod in nekaj pojest. Sedaj je ze vecer in pocasi se bom odpravila spat. Upam, da mi uspe pripraviti bojler do tega, da bo dal malo tople vode od sebe. Ponavadi mi uspe, ce mu malo pojem... :) Pozdravcki vsem.

DANES

2009-01-14T05:51:00.000-08:00

To je bila prva noc, ki sem jo prespala vsaj napol. Imela sem samo eno tanko dekco, zato me je polovico nocci zeblo kot ... Buddya :). Pri lastnici sva z Nataso danes nazicale se debel kovter. Najina nova soba je super, ima celo okno in mali balkoncek, ter lepo kopalnico. Internet je spodaj, 2 uri te prideta 20 bathov, priblizno pol evra. Zjutraj greva mimo trznice do ulic, kjer naju pobere taksi d sole. Tako zelo pisano je in polno vonjav. Imas obcutek, da tukaj vsakdo nekaj prodaja. Vsakic vidim tudi skoraj edinega debelusnega psa, ki se ga videla, odkar sem tu. Caka pred stojnico z ribami in glede na njegov obseg bi rekla, da se mu kdaj fehtanje posreci :).
Ce bi imela kaj vec casa, bi napisala vec... Tako sem pa vecino dneva v soli, ko prideva nazaj, greva kaj pojest in kupit kaj, kar rabiva, potem je pa ze vecer. Danes so nam sploh rekli, da ne smemo lumpat, jutri imamo zahteven streching in potem se izpit... Drzite pesti!
Danes je bila moja partnerka za masazo drobcena anglezinja Lucy. Punca ima tako mocen prijem, da postavi na laz vse, ki pravijo, da suhice ne znajo masirat... :) Tako da sem danes dobila res mocno porcijo, ker smo imeli ves dan prakse. Bomo videli, kako se bom jutri pobrala iz postelje :).
Pozdravcki od bose (tako veleva bonton) Beti, ki tole tipka na tipkovnico od lastnice lokala, ker so vsi racunalniki zasedeni... :)

DRUGI DAN SOLE

2009-01-13T05:29:00.000-08:00

Danes je bil drugi dan sole. Bilo je boljse kot vceraj. Tempo jemanja snovi je kar hiter in vesela sem, da sem imela knjigo ze prej, saj tako odnesem precej vec. Zjutraj sva z Natasko spakirali in vse svoje kufre peljali v solo, kjer so naju skrbne uciteljice takoj, ko so videle prtljago, povprasale, kam sva se preselili. Danes je na sreco manj zeblo, ker sem jih prosila, ce lahko odklopijo klimo. Proti pricakovanjem ni najbolj vroce, no pa saj je tu zima... Sedaj se odpravljava v najino novo prijetnejse domovanje... Napisem se kaj, ko bom lahko. Internet imam sedaj cisto blizu.

PRVI DAN SOLE

2009-01-12T06:07:00.001-08:00

Sa wat dii ka vsi skupaj!
Danes sva bili z Nataso prvi dan v soli. Bilo je kot so oglasevali in mislim, da se bova veliko naucili. Solo vodi skupina zelo prijaznih zensk. Vsako tehniko pokazejo dvakrat, skupine so majhne, do 8, dopoldne sta celo dve uciteljici... Je pa kar naporno.
Logistiko imajo nastudirano v nulo. Doma sem se sprasevala, kako da nudijo prevoz, sedaj mi je jasno... Edino tako lahko normalno prides do tja in edino tako vsi pridejo pravocasno. Zan, anglescina je pa taka, da zahteva malo prilagajanja. Recimo SPINE je SPY, ICE CREAM je ICE SCREAM, LINE je LIE... :).
Avti so tukaj kar hudi. V glavnem Mazde, Toyote, Isuzuji, Honde... Ja, sine, slikam :).
Promet je pa fenomen. Pravilo mocnejsega pac in ves cas moras biti previden.
Kar se pa tice druzabnega zivljenja, imava tolk fejst vodica, da je tole pravi all inclusive... Andrej naju je nasel, hb je bilo vse ok, samo zgresili smo se. Z besedami Kingstonov: Andrej dobro ve, dobro ve, kje najboljse so... trznice... templji... hrana...kar ces :). Ni cudno, da ima polne roke dela, moral bi odpreti turisticno agencijo.
Peljal naju je na nocno trznico, pa trznico tu v centru (Patrik, prevelik si za Tajsko konfekcijo, upam, da bomo kaj nasli, sicer pa dobis vsaj kako res lepo majico... s sloni), pa gledat par templjev, od katerih je bil najboljsi tisti blizu njegovega stanovanja. Trase za tek morajo biti tam res fenomenalne:).
Sicer pa je ritem tu res cisto drugacen. Ljudje so ful prijazni, se psi so neverjetni... Razumejo se z macki in se nobenega nisem videla, da bi bil kakorkoli zivcen ali popadljiv... Pac zivijo brez povodca in zivijo kar lepo.
Andrej nama je tudi nasel drug, cenejsi in boljsi guesthouse, seliva se jutri.
Danes sem pogumno odgriznila pol cilija in potem pol ure bruhala ogenj. Je bilo pa vredno!
Uzivam v hrani, ki sem jo probala do sedaj, moram pa reci, da sploh nisem lacna in se moram prav siliti, da kaj pojem... Ocitno se moram se malo aklimatizirati. Sladkarije imajo pa tako dobre, da skorajda ne mores reci ne... )
Danes sem bila na pravem tajskem wc-ju. Se pac vtaknem prav povsod. Slike zal ne morejo opisati vsega...
Zivljenje tukaj poteka cisto v drugacnem ritmu in pocasi ga zacenjam dojemati. Ker pa sem trmasta Gorenjka, bo verjetno trajalo se nekaj casa... :)
Proti pricakovanjem niti ni tako vroce, tako da prej zebe, sploh, ker povsod sopajo klimo.
Toliko zaenkrat, malo sem nadrobila, ampak vtisov je prevec, da bi napisala kaj bolj smiselnega... Grem pocasi spat, da jutri ne zamudim sole :). Pozdravcki s Tajske...

Thai food is great, I like the school, I have a wonderfull guide, who knows just about everything about Chiang Mai, speaks very good Thai and even compliments my Thai (but my vocabulary is very poor). I tried to bargen at the market and it went well! :) Hugs from Thailand!

PRVO JAVLJANJE S TERENA

2009-01-10T21:20:00.000-08:00

Dragi moji, evo me. Vceraj sva prispeti v Chiang Mai po vec kot dnevu potovanja. Tajska tipkovnica je rahko drugacna, tako da tipkam pocasi in se ves cas motim. Pa saj boste razumeli:).
Leti so potekali v redu in tudi moja prva potovanja z avionom so bila super. Vsaj dokler nisem bila tako utrujena, da sem bila kot zombi, ha ha. Vmes sva precej cakali (razturam letalisce v Istambulu, v Bangkoku je pa tako ogromno, da lahko recem samo uau). Ko sva prisli v Chiang Mai, sva se nekako zgresili z Andrejem, najeli taksi in se odpravli do guesthousa, potem pa pod tus (aleluja kljub mrzli vodi) in se nekaj malega pojest. Danes zjutraj sva se odpravili na teren brez vedenja, kje tocno sva. Andrej nama je rezerviral super prenocisce, vse imava blizu : trznico, internet, hrano... Masazo dobis na vsakem koraku in kupis lahko morje zadev. Na trznici sem si kupila kiklco, ki bo nadomescala kratke hlace, mislim, da sem se vedno placala prevec, ampak za prvic je bilo ok. Se vedno imam tezave z dojemanjem valute. Saj veste, kako sem s stevilkami. Sedaj je sla Natasa na masazo, jaz pa komunicirat s svetom. Upam, da se bom cimprej uspela povezati z Andrejem, da ga ne bo skrbelo.
Vceraj zvecer sem imela res hudo obdobje temnih oblakov. Pogresam Zana in Patrika, pa Joskota, kralja in Mik Mik. Tu je sicer ful lepo in vse je ok, samo to je moja prva pot kamorkoli sploh in na vsake toliko casa se vprasam, kaj sploh delam, ha ha. Ampak moram reci, da zaenkrat mi gre cisto ok! :) Tako da naj vas ne skrbi. Tukaj so res prijazni in ce ne gre komunikacija z anglescino, se uporabi jezik Nine Osenar (govorica z rokami).
Pozdravcki vsem v Sloveniji, posiljam vam soncka s Tajske

Beti

Hi

I reached my destination yesterday and i am getting a hang of my surroundings. I was exhausted yesterday after traveling more than a day, but today is a new start. I start the scool tommorow and i hope it will be as i wished it for a long time. warm regards from Thailand

Beti

ZA DUŠO IN TELO

2009-01-07T05:30:00.001-08:00

Eden mojih prvih, za nekaj časa pa tudi zadnjih treningov v tem letu je bil krajši tek po gozdu pri Hrastju. Bila je že noč, Patrik je šel na trening z Buddyem in Grey, jaz pa tečt po svoji priljubljeni trasi, širokem kolovozu. Po tleh je bilo belo od tanke plasti snega. S seboj sem imela lučko, ampak odsev bele podlage je dajal ravno dovolj svetlobe, da je šlo brez. Pustila sem jo ugasnjeno. Mp3 tudi. Bilo je čarobno. Izza oblakov se je vsake toliko pokazala luna in oblila gozd z bledo mesečino. Pod nogami mi je škrtalo, saj je bilo vse zamrznjeno, ampak moji ta-nar-ta-boljš čevlji (Salomon) so povsem zanesljivi. Še dobro… Za enim od ovinkov me je čakala srna in če bi šla malo hitreje, bi se je skoraj lahko dotaknila. Nekaj sekund sva se gledali, potem sva šli pa vsaka v svojo smer. Taki trenutki me spomnijo, kako lepa je zima… :)

DELANJE ANGELA

2009-01-06T23:23:00.000-08:00

The making of an angel - proces izdelave

the outcome - izdelek

STEGOVNIK PRI TRŽIČU

2009-01-06T23:21:00.000-08:00

Na kepo, mami! :)

ZAKLJUČKI IN ZAČETKI

2008-12-30T03:32:00.000-08:00

The end of the year for me marks a couple of important decisions. I’m making room for new options and they are just coming to me. I’m discovering new ways I didn’t even know existed. I’m just trying to keep the image of what I want in my mind. I don’t know how to reach my goals jet, but it will happen when the time comes.
These holidays are different. It is hard for me to leave my family, even if this is the choice I made. But the time is right. So let the adventure of 2009 begin…

Bliža se konec leta. Čeprav nikoli nisem bila pristaš novoletnih zaobljub nekako čutim, da je konec letošnjega leta zame prelomen. V zadnjem času sem sprejela nekaj večjih odločitev. Za nobeno mi ni žal, mogoče bi jih lahko izvedla drugače, ampak preprosto ni šlo…
Ker mi očitno počasi popuščajo zavore v glavi, so se mi začele odpirati možnosti, za katere niti vedela nisem, da obstajajo. Ustvarjam prostor za nove priložnosti in sedaj prihajajo - kar same. Poskušam ne preveč razmišljati, samo ohranjati v glavi tisto, kar si želim. Poti do tja še ne poznam, ampak saj se bo prikazala, ko bo pravi trenutek.
Praznike letos doživljam drugače. Težko mi bo oditi od mojih dveh fantov za skoraj cel januar- pa čeprav grem zaradi sebe. Ampak če ne grem sedaj, kdaj pa? Čas ne bi mogel biti bolj pravi.
Naj se pustolovščina 2009 začne…

MOJA DRUGA OSEBNOST

2008-12-29T02:04:00.000-08:00

My hidden personality :)

LJUBLJANA

2008-12-29T01:57:00.000-08:00

The festive look of Ljubljana at night.

S Pogačnikovi smo šli pogledat praznično okrašeno Ljubljano. Mrzlo, a lepo in prijetno.

READY FOR WINTER

2008-12-29T01:55:00.001-08:00

Nisem pozabil na zimsko opremo!

DARILO

2008-12-24T02:51:00.000-08:00

This year Žan received a very special pre-holiday gift. Our friends, the Williams family, gave him the Tacx Fortitus trainer. It was something he was wishing for a long time. For me it was hard accepting it, because besides of the value that it has for Žan, it is also a quite expensive gift.
So I picked up Žan from Sava practice. Poor boy had a hard day and he was really exhausted. I asked him if we would like to receive a gift even before the holidays. As I told him, that Marlo, Dyron and Mac will give him a trainer, his face just lit up. I wish you could see him!
We drove to the meeting point. When I we saw Dyron coming he was a real life Santa Claus for us. I hope he felt it, too. Thank you for this great gift, we will use it well!
It was really nice to see Dyron. As we were saying goodbye it I was sad, I knowing is the last member of the Williams family here in Kranj and he is leaving in a couple of days… But families should be together, specially the really nice ones like this one; and I know we'll keep in touch.
I'm so thankful for everything they have done for us. But friendship is really the greatest gift of all…
Williamsovi so Žanu podarili Tacxov Fortius Trainer. Želel si ga je že dolgo, dolgo, ker pa ni nujno potreben, ni bil ravno visoko na spisku naših predvidenih nakupov. Res pa je, da je bil na Žanovi tabli želja – vidite, stvar deluje!
Ko sem mu povedala, da mu bodo Williamsovi podarili Tacxsa, je preprosto zažarel. Dyron nama je pripeljal celotno napravo, tokrat je bil v vlogi pravega Božička. Bila sem vesela, da se vidimo, še zadnjič, preden je odpotoval k svojima puncama, domov v Texas. Hvaležna sem jim za to veliko darilo, sem pa od njih prejela darilo, ki mi pomeni še mnogo več – trajno prijateljstvo. Hvala Marlo, Dyronu in Mac- res ste enkratni…

BUDDYSAŽA

2008-12-16T03:46:00.000-08:00

Yesterday, as I was doing my daily exercises, Buddy passed me and crashed into my lap, as he likes to do. He seemed quite peaceful, so I started massaging his back. I have a book about canine massage, which is one of my interests for a longer time. It says dogs know very well, what is the purpose of your touch. I used a few moves from classical Thai massage and pressed a few points on the back of his head. He seemed quite happy with it and even stayed still for a couple of minutes, which is a big success! Massaging dogs will be my future challenge :). Animals have a very interesting way of accepting it. And one other thing, Buddy would never let someone he doesn’t like touching him… We humans should do the same!

Včeraj sem v Žanovi sobi na tleh delala vaje, kot vsak dan. No, skoraj :). Mimo je priromal Buddy in se mi počil v naročje, kot to rad stori. Ulegel se je na bok ob moje noge in ker je za spremembo deloval kar spokojen, sem mu začela masirati hrbet. V knjigi o masaži psov, ki jo imam, piše, da psi ločijo, kdaj se jih dotikaš z namenom, da bi jih božal, in kdaj v smislu masaže. Buddyju je bilo takoj jasno, da počneva nekaj drugega. Uporabila sem par prijemov iz klasične tajske masaže, ki so mu bili očitno kar všeč. Pritisnila sem mu tudi na nekaj točk na zatilju in bila sem navdušena, saj je kar zamižal od ugodja. Najina seansa je trajala par minut, ampak to je že velik uspeh, saj ta zverina ne zna biti na miru. Zopet sem se spomnila na svojo davno željo – masaža psov… Oja, tudi to še pride na vrsto! In Buddy se je že javil, da bo moj model.
Živali me navdušujejo, ker so veliko bolj neposredne in drugače odzivne. Vse bolj mi je jasno, da je zaupanje pri masaži živali veliko bolj pomembno. Buddy nikoli ne bi pristal na to, da se ga kakorkoli dotika nekdo, ki ga ne mara. Dober napotek tudi za nas ljudi, kajne?... :)

NEDELJA

2008-12-08T00:04:00.000-08:00

It was foggy all day long, so I asked Patrik if we could go somewhere a bit higher above Kranj to catch some sun. As we were driving up the slope of Jošt, the sky slowly apperared out of the mist. Since I'm a weather person I fellt totally blessed :). It was really nice to see the colors of the sunset.

Nedelja je bila meglena in temačna. Želela sem si malo sonca, zato smo se odpravili proti Joštu. Ko smo se vzpenjali, se je počasi prikazalo modro nebo in sonce. Kmalu je bila bela meglena gmota razlita v nižini pod nami. Uživali smo v barvah zahajajočega sonca, medtem ko so psi uprizarjali dirko na zaplatah snega - tokrat brez človeške pomoči :).

TRAVEL BUG

2008-12-05T05:23:00.000-08:00

I'm happy to see the situation in Thailand settling down, but I'm stating to worry about little and big things that are a part of my trip. I'm new at this so travel bug is a totally new experience for me. I still fell as if this is something I have to do and I think it will leave a big mark on my life – in a good way.

Že celo leto sanjarim o Tajski. Januar je že skoraj tukaj in prvič me grabi popotniški virus. Moj potovalni hranilnik je še vedno precej prazen, še vedno visi na moji tabli želja in čaka na sponzorje. Ampak z malo sreče se bo, upam, izšlo.
Nedavni dogodki na Tajskem me žalostijo, sem pa hvaležna, da se to dogaja sedaj in ne v času mojega bivanja tam. Verjamem, da se bo do januarja situacija uredila.
Že skoraj leto je, odkar sem si zastavila ta cilj. Vse več ljudi me sprašuje, kdaj odhajam. Celo moja frizerka si je zapomnila, da si želim na Tajsko (pa me vidi 3 x letno, ob dobri letini). Ob moje začudenju je rekla: »Če si se pa take veselila tega… Seveda se spomnim!» Ja, res sem se veselila. Čeprav to stanje sedaj prehaja še v nekaj drugega. Ko se poskušam učiti Tajščino, mi misli uhajajo na vizo, zavarovanje, stvari, ki jih moram vzeti s sabo… Napredek je temu primeren.
Nekaj dni nazaj nisem mogla spati. In sem si rekla, evo, Beti, predstavljaj si, da odpotuješ čez dva dni. Kako se počutiš? Najprej sem ugotovila, da je v sobi zelo zelo temno. Verjetno zato, ker sem imela oči v trenutku na široko odprte. Roke in noge so se mi zakrčile. Manny je pa sočasno sanjal neke divje sanje in proizvajal čudne zvoke, nekaj med cviljenjem in renčanjem, ki so kar ustrezali mojemu počutju.
Nekako se nisem mogla spraviti k sebi, še potem ne, ko sem vstala in jo mahnila proti službi. Ko sem se mimo gruče srednješolcev prebijala proti svojemu cilju in so se ti premikali čisto prepočasi glede na to, kako pozna sem bila, sem ubrala drugo pot po Pražakovi. In se nasmehnila, ko sem ugotovila, da moj »obvoz« poteka mimo Tajskega veleposlaništva… Bil je prav zabaven namig. Kot kaže moja pot res vodi tja :).

TEKMA V KIRSCLAGU, AVSTRIJA

2008-11-09T23:54:00.001-08:00

St. Jutta

Muddy me

Family affair :)

Več o tekmi: http://www.skvvp.blogspot.com/.

SORŠKO POLJE

2008-11-04T01:24:00.000-08:00

A walk on Sorsko polje field, just before the night fall...

Vokič na Sorškem polju, tik preden se je stemnilo.

KNJIGA

2008-11-03T01:17:00.000-08:00

Žan reading Anthony de Mello's "One minute nonsence" - one of my favourite books. See, the apple doesn't fall far from a tree! :)
Žan pri branju Minute nesmisla (Anthony de Mello), eno mojih najljubših knjig. Ko sem ga gledala, kako je "not padu", je bila to živa predstavitev štorije z drevesom in jabolki... :)

MOJIH 21

2008-10-27T01:24:00.000-07:00

I have successfully finished my second half marathon on 26.th of October. It was 13.th marathon of Ljubljana, and on that day you fell as if the entire city is a part of it. Not only because the roads are closed, you also get a lot of support from the crowd at the track. The conditions were good, it was not too hot or to cold and there was no wind. I was very nervous at the start (and a few days before, too), and I started quite fast. I had to hold myself back, holding the pace that was fast for me for the first 5 km. My time was still good at 10 km, but than slowly the suffering began. Still, my legs just went on and tried to occupy my mind with something else. It was a kind of a mind-cleaning experience for me. My pace dropped down at the second half, but I knew I was doing okay. The last 3 km I started getting cramps in my feet, but the feeling just before and at the finish was absolutely fantastic. I felt triumph (over myself), gratitude and simple pure happiness. My net time was 2:06:07, official 2:07.02, which is 3 minutes better than he last one.
Thanks to my family and to my friends for all your support, I could not have done it without you!

V nedeljo sem odtekla svoj drugi polmaraton. Že več dni prej me je skrbelo, kako bo šlo, saj se nisem čutila dovolj pripravljeno. Na dan D se je naša družina odpravila proti Ljubljani. Patrik in Žan ponavadi tekmujeta, jaz pa navijam. Bilo je hecno, saj smo bili tokrat v obrnjenih vlogah.
Štart je bil zopet točno pred pragom moje službe, tako da sem se počutila kot doma. Zlezla sem čez ograjo v štartni boks, kjer se je že trlo tekmovalcev, tako da vsaj zeblo ni :). Pridružila se mi je še Jana, Patrikova prijateljica. Skupina Stroj je dajala ritem zadnjim minutam pred štartom in moj Polarček je kazal povišan srčni utrip kljub temu, da pasu sploh nisem imela s sabo. Župan Ljubljane je ustrelil za začetek teka in potem smo šli… Skoraj…:) Gneča je bila taka, da smo najprej še malo stali, potem hodili, nato šele počasi stekli. Jana je ubrala prehiter tempo zame in hitro se mi je njena vitka postavica začela oddaljevati. Vedela sem, da ne smem začeti prehitro, prepočasi pa tudi ne, saj sem morala nadoknaditi izgubljeni čas na štartu. Nalepila sem se na hrbet skupini dveh punc in fanta z dresi »I feel Slovenia«, ker se mi je zdelo primerno geslo za to priložnost, pa še v redu tempo so imeli. Po prvem kilometru je moja ura kazala 5:02, kar mi je dalo vedeti, da je tempo zame kar hiter. Tega sicer nisem čutila in morala sem se umiriti, da nisem silila naprej, saj sem vedela, da bodo adrenalinski vložki s štarta kmalu popustili in da je pot do doma še dolga, dolga.
In tako je šlo po Slovenski cesti, pa po Dunajski, vsa cesta je bila naša. Valovita kača tekačev je preplavila ceste in zdelo se je, da je celo mesto del maratona. Skoraj ni bilo koščka trase, kjer ne bi bilo nobenega navijača, ki bi vzpodbujal »svoje«, pa tudi druge. Hvaležna sem bila vsem in če se je le dalo, sem se taglasnim v zahvalo nasmehnila, čeprav nisem čisto prepričana, kako je to proti koncu izgledalo, verjetno bolj kot grimasa.
Na treh kilometih sem imela še vedno tempo 5 minut na km. Ustavila sem se na prvi okrepčevalnici in tudi na vseh naslednjih. Vedela sem, da moram piti, privoščila sem si pa tudi kakšen kos banane.
Na osmih kilometrih sem imela čas 45:00, kar je bilo še vedno hitro. Po desetem kilometru se je počasi začela muka. Na enajstem kilometru sem videla, kako so k sebi spravljali enega od tekačev, in čutila sem, kako smo mu vsi, ki smo šli mimo, potihem želeli srečno… Kasneje sem videla še dva v takem stanju…
Žal mi je bilo, da nisem že prej začela poslušati glasbe, saj mi sedaj ni več koristila. Noge so šle naprej, misli pa so skakale s teme na temo… Ujela sem svoj ritem, in čeprav mi je tempo začel popuščati, sem napredovala in bila vesela vsake nove kilometrske oznake.
Tam nekje na 14 km se je začel v daljavi risati obris Ljubljanskega gradu in dejstvo, da sem točno vedela, koliko je še do tja, je bilo po eni strani malo kislo, po drugi pa rahlo olajšanje.
Začela sem se zabavati z opazovanjem različne garderobe, ki so jo nosili tekači okoli mene. Mislim, da je prvo nagrado pobrala gospa s klobučkom, jakno in navadno trenerko. Zelo visok gospod v kaki safari hlačah je imel bele dokolenke do kolen. Predstavljala sem si, da je izgubljen Anglež.
Nikakor mi ni uspelo izračunati, kakšen čas bi ob tempu, ki sem ga imela, dosegla ob koncu. Bolj ko sem računala, bolj so se mi številke mešale v glavi.
In tako je šlo proti zadnjim kilometrom. Ta moj tek je nekako podoben letu, ki ga preživljam, in sem ga poimenovala leto malih smrti… (na predlog moje prijateljice Andreje objavljam, da je ime copy protected! :)). Kljub vsem napornim dogodkom tega leta, ki je zame očitno čas čiščenja na vseh področjih, je vse skupaj del tega, čemur pravimo življenje. In vsemu navkljub krasna pustolovščina.
No, zadnje tri kilometre so me začeli grabiti krči v stopalo, in bilo je nekaj rahlih vzpetin, na katerih nisem najbolj uživala. Z nekim fantom v rdeči majici sva se izmenično prehitevala, ampak nobeden od naju ni mogel uiti drugemu :). Oznake 18, 19 in 20 km so bile pravi balzam za oči. Bližje smo bili cilju, več je bilo ljudi ob progi. Ko sem prišla do železniškega podvoza, malo pred Prešernovo cesto, je začelo precej tekačev pospeševati, vendar sem jih kasneje kar nekaj prehitela nazaj- treba je preteči vseh tistih 21 km + malo manj kot 100 m, na katere bi človek najraje pozabil…
Ko sem zavila proti Trgu republike, me je preplavil občutek veselja, ki ga težko opišem z besedami. Občutek zmagoslavja, zadovoljstva, hvaležnosti, vse obenem. Komaj sem čakala, da se prebijem do Žana in do Patrika in da ju objamem… :)
Moj doseženi čas je 2:06:07 neto, 2:07:02 bruto, s čimer sem več kot zadovoljna, saj je od prejšnjega boljši za 3 minute.

Patrik, Žan, mami, Irena, Maja, Marlo, Helena, Andrej, Bernarda, Nataša, Nataša, Andreja, Mojca, Alenka, Kristina …. Hvala, da ste bili v mislih z mano, z vami je bilo mnogo lažje!

GREMO DO KONCA

2008-10-23T03:23:00.000-07:00

It seems I will be running my second (half) marathon on Sunday. My preparations were not as planed and I'm still not completely well, but I feel as this is something I need to do. If I will be running all the way and finish running, I will be happy.
I just got my number and my heart stared beating faster already :).

Po krajšem cincanju sem se odločila, pa grem vseeno tečt na Ljubljanski (pol) maraton. Moje priprave niso bile ravno idealne, teden dni prej sem še zbolela, ampak, kdaj pa, če ne sedaj?... Drugo leto bo moje življenje polno drugih načrtov. Zadnje dni zato agitiram prijatelje, naj mi pošljejo kako pozitivno misel v nedeljo od desete proti dvanajsti in še malo čez… Moj cilj je preteči, in zmagala bom, če bom prišla do konca. Če bo čas podoben tistemu predlani, bo sploh krasno.Pred kako uro sem se odpravila na Kongresni trg po številko. Ko sem stala tam v vrsti, sem dobila prvo malo žličko tega, kar ta maraton predstavlja. Veliko množico ljudi, od katerih vsak s sabo prinese svojo zgodbo, ki se izgubi v gneči, po drugi strani pa te množica ljudi ob progi nese naprej in nisi samo čisto sebi prepuščen. Čeprav vem, da bo v nedeljo še kriza… :)

10 VTISOV IZ DEČINA, ČEŠKA

2008-10-15T00:27:00.000-07:00

Short version of top 10 impressions, from bad to good:
- injuries of Slovenian team, a lot of bad luck, but still good lessons for the future races;
- cultural shock in Czech hospital, seemed like traveling a few decades back in time;
- being terribly nervous at the start;
- two orange cats in a camper surrounded by at least a hundred of dogs;
- if I had a Czech name, it would be Eliška;
- five star accommodation in a tent, additional offer of 2 doggy heaters and countless spiders;
- beautiful castles, streets, countryside without bigger hills,
-conversation with really nice and friendly Czech nurses in Czech- English-German language,
- catching autumn colors with Barbi,
- having fun with family, friends and 8 dogs

Pa pojdimo od minusa na plus:

- poškodbe slovenske ekipe: zapestje, gleženj, prsni koš, bolečine v križu… Na srečo nič zlomljenega, a posledično razočaranje nad doseženimi rezultati. Kljub vsemu pa šola za naprej!
- češka bolnišnica. Z Davidom se nama je zdelo, da potujeva nekaj desetletij nazaj v času. Oprema, prostori in profesionalna etika- da te kap.
- nervoza na startu

- dve dokaj flegmatični mački sredi kampa, polnega psov

- če bi bila Čehinja, bi me baje klicali Eliška :)
- namestitev s petimi zvezdicami – šotor, podloga, spalka, blazina, 2 pomožna pasja termoforja… samo pajke je bilo potrebno odmisliti :)
- gradovi, mestne ulice in mostovi; tramvaj in avtobus na elektriko, valovita pokrajina skoraj brez gozdov in dolge vijugajoče ceste

- češke medicinske sestre – pogovor v češko nemški angleščini… prijaznost, ki ti nariše nasmeh na obraz :)
- lov na jesenske barve z Barbi

- prijetno druženje z družino in prijatelji ter 8 kosmatinci, ki so potovali z nami.

ČAKAM

2008-10-08T02:51:00.000-07:00

I'm waiting for Patrik, he promissed to take me to Czezh Republic this weekend...

Čakam na Patrika, baje greva še ta teden na Češko... Češke psičke, prihaja kralj Buddy! :)

UČENJE TAJŠČINE

2008-10-06T00:04:00.000-07:00

Buddy has tried to chew threw my book - Thai for Slovenian Speakers. Luckaly Thai it is a hard thing for Buddy, too.

Buddy se je poskusil pregristi skozi moj učbenik Tajščina za Slovence. Očitno je tudi zanj, tako kot zame, to kar trd oreh. Knjiga je na srečo še vedno uporabna, Buddyju pa lahko rečem samo MAA ĐAI-ROON! :)
Knjigo bi priporočala vsem, ki vas zanimala Tajščina. Izgovorjava je natančno razložena, knjiga je prilagojena slovenskemu govorcu in zelo praktično naravnana. Vse o knjigi izveste pri Andreju - http://www.thailio.890m.com/.

BIG news

2008-09-30T03:41:00.000-07:00

After 6 months of losing nerves, calling and sending letters to the ŠALABAJZER company we finnaly got the front door to house. It was 3 days after Patrik's first call. What a funny coincedence... :)

Vrata so po šestih mesecih paranja živcev tu... Saj ne vem, ali sem vesela ali je to samo veliko olajšanje...

MALI IN VELIKI BLAGOSLOVI

2008-09-23T01:23:00.000-07:00

Sometimes a day comes, cold and rainy, when you would rather not get out of the bed. In moments like these I try to remember all the good things in my life, small and great blessings. Like a caring little guy, who calls me the space princess and offers me a massage, when I come home tired. Who makes great statistics and still likes to spend time with me. A husband, who understands my weird habits (carrying the spiders out of the apartment into the garden, sleep walking…). Who tries to include me in all the stuff he finds interesting and still thinks I'm hot. My girlfriends, that have faith in me, more than I do, and make sure I stay on the way, that was ment for me. Small and little dogy radiators, who like to lay at my side and offer me genuine affection. Grey, the only girl in my family, and we therefore have a special bond. My parents, that never complain, when Žan and I play soccer in his room late at night. My mum, she takes the dogs downstairs and cleans in case anything happens, and I don't even know about it. She irons piles of our clothes, that just disappear when they are dry and then appear again. My sister, who has incredible trust in me and would single handedly take on anyone, who would want to mess with me… My mother in law, who always brings me things and helps the best she can. Her husband, who is always there for us and has a kind word for everyone. Parking angel, who comes, when I call, unless he really has more important things to do. Thanks to all… :)
Pride dan, deževen in hladen, ko bi bilo najbolje ostati kar v postelji. V takih trenutkih se poskušam spomniti vsega dobrega, vseh malih in velikih blagoslovov, ki mi jih daje življenje. Skrbnega pobiča, ki me kliče vesoljska princesa in, kadar sem utrujena, ko pridem domov, povpraša, če bi masažo. In ki dela odlične statistike ter še vedno rad kaj počne skupaj z mano. Moža, ki z razumevanjem prenaša moja čudaštva (odnašanje pajkov iz stanovanja na vrt, vandranje med spanjem…). Ki se trudi, da bi me vedno vključil v stvari, ki jih počne in mi pokaže, da sem mu po vsem tem času še vedno všeč. Prijateljic, ki verjamejo vame, bolj kot verjamem sama in skrbijo, da ne zaidem s poti, ki mi je namenjena. Malega in velikega pasjega termoforja, ki se rada stisneta k meni in mi namenjata pristno pasjo naklonjenost. Grey, ki je v moji primarni družini edina punca, zato imava posebno vez. Staršev, ki se nikoli ne pritožujejo, kadar z vrabcem igrava nogomet v njegovi sobi pozno zvečer. Mami, ki pelje pse ven lulat in počisti, kadar se zgodi kaj nepredvidenega, za kar ponavadi niti ne izvem. In ki mi zlika vso goro perila, ki ga operem. Sestre, ki ima neverjetno zaupanje vame in bi lastnoročno obračunala z vsakim, ki bi mi kaj hotel. Tašče, ki mi vedno kaj prinese in pomaga po svojih najboljših močeh. Njenega moža, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč in nikoli nikomur ne reče žal besede. Parkirnega angelčka, ki pride, kadar ga pokličem, razen kadar ima pomembnejše delo… Pa marsikaj bi se še našlo. HVALA vam za vse :)….

SWEET & SOUR SAUCE

2008-09-03T03:39:00.000-07:00

I belive life is made of the ingredients you pick, but it is often covered with sweet & sour sauce. I like sweet & sour sauce. It reminds me that you can find a drop of something opposite in just about everthing. Good in bad and vice versa. And you can also choose how you will fell about it.
I have made new friends. Good friends. But now they are going away, very far away. I know I will miss them. But I'm happy for them becouse I know they will be around their family and friends. And I'm very gratefull our lives have touched.
All the best to Marlo, Mac and Dyron on their journeys yet to come… :)

Naši prijatelji Marlo, Mac in Dyron se vračajo nazaj v ZDA. Pogrešala jih bom, sploh Marlo, s katero sva se vedno zaklepetali, kadar sta imela Mac in Žan tekme. Vem pa, da se vračajo tja, kjer imajo družino in prijatelje... In da jih čaka še mnogo izzivov in zanimivih poti.

NEKAJ MALEGA O PREMAGOVANJU OVIR

2008-09-03T02:43:00.000-07:00

Če bi k življenju dobila navodila, bi jih prebrala. Res. Že zase je težko biti pameten, kot starš se pa včasih resno sprašujem, ali sem se za kako stvar odločila prav ali sem čisto brcnila v temo…
Ta vikend je imel Žan po dolgem času tekmo. Tekma je bila državno prvenstvo. Dan poprej je bil ubožec bolan in res v slabem stanju. Kljub temu se je odločil, da poskusi na tekmi narediti, kar se bo pač dalo.
Sploh v prvih krogih se mu je videlo, da se muči. Nadaljeval je, kakor je pač lahko. Na koncu je dosegel 18. mesto, kar je glede na vse skupaj zelo dober dosežek (prehitel je 15 zdravih tekmovalcev). Zelo sem ponosna nanj, še ko je bil tretji na dirki po Kranju, nisem bila tako. So dosežki, ki so vidni navzven, in so dosežki, za katere samo ti veš, koliko so vredni. Dostikrat bi bilo lažje reči, da česa ne zmoremo, ampak rastemo in napredujemo samo takrat, ko se soočimo s tistim, s čimer se najraje ne bi… In to nikoli ni preprosto, zato: bravo, Žan!
Ali, kot je rekel Lance Armstrong: »Bolečina je samo začasna. Lahko traja minuto, uro, dan ali leto, a nato mine in nadomesti jo nekaj drugega. Če pa odneham, bo trajala večno.«

MOST NA SOČI

2008-08-29T05:23:00.000-07:00

Our family spent the second part of our summer hollidays at Most na Soci ("Bridge over Soca river"). It is a part of Posocje (area of the river Soca flow) that I wanted to explore for a longer time. It was simply beautifull and very peacefull - just what I needed. For renting a house see: http://www.pocitniska-hisa.si/eng/.

V avgustu smo preživeli en teden na Mostu na Soči. Po zapletih z rezervacijo, ki je padla v vodo, smo najeli prav luštno hiško (http://www.pocitniska-hisa.si/, priporočam!). Ker s seboj vedno vzamemo naša dva pesjana sem bila zelo vesela, da imajo lastniki radi pse. Manny in Buddy sta pohajkovala po ograjenem vrtu, v zasedi čakala na polhe, večinoma pa družno počivala na preprogi na terasi.

Žan in Patrik sta precej kolesarila, jaz sem nekaj malega tekla. Sicer pa, kamorkoli greš v Posočju, je lepo. Super za kolesarjenje – sploh za tiste, ki imajo radi klance :).
Vsak dan smo šli na sprehod in cerkvica sv. Mavra je bila vsak dan na dnevnem redu. Postavljena je na lepi razgledni točki, gleda na jezero in okoliške hribe. Sv. Maver je imel moč zdravljenja in ta kotiček je prav tak, svetel in prijazen.
Nad hišo je speljana pot, ki vodi do travnikov, obkroženih z okoliškimi hribi. Vsakič, ko sem stala tam, se mi je zdelo, kot da bi neka višja sila potopila svojo roko med hribe in ustvarila ta košček sveta. Obkrožen z zelenjem se počutiš kot na dlani.
Turkizno jezero, ob katerem sem se vedno želela ustaviti, kadar smo se vozili mimo, je bilo prehladno za kopanje, kar Buddyja ni motilo. Neutrudno je prinašal palice iz vode, še za race se ni zmenil.

OPOSUM SRANCELJ

2008-08-06T05:46:00.000-07:00

Objavljam članek o oposumu Sranceljnu, ki se je v naši družini pojavil sredi julija. Na prvi pogled je zelo podoben Žanu, ko pa spregovori, je razlika očitna. Če ga boste kje srečali, ne bodite presenečeni, oposum Srancelj ne pozna manir…

Najprej bi vam rad namenil en oposumski pozdrav.No,mene so spoznali na Rogli, in so rekli da sem zelo ljubek (Skoraj).Zelo imam rad oposume.Imam štiri domače živali (dva psa in dva človeka).Zelo rad poslušam kvalitetno glasbo(Lepi Dasa , Fredi Miler , Jernej Dermota,…Al pa tud ne. Aja, pa tud učim se sluvensk , tk da če mam kej narobe napisan puzabte.Moj hobi je pljuvanje in sikanje. Rodil sem se na Madagaskarju. Tam je zelo zanimivo. Za pozdrav pa še en oposumski pozdrav, in ne pozabite

OPOSUMI SMO CARJI!!!!!!!!!!!!!!!!!

Za lažjo identifikacijo prilagam še njegovo sliko:

Vršič, 26.7.2008

2008-07-28T05:01:00.000-07:00

We've had a cycling trip to Vrsic, one of the renowned mountain passed and cycling destinations in Slovenia. I was not sure I can do it, but I reached the top (1611 m) in my own tempo without larger difficulties.

Patrik še zdaleč ni obupal nad mojim kolesarjenjem. Po kolesarski turi na Katarino (od doma), ki mi je bila prava muka, je dobil preblisk, da bi se vsi trije odpravili s kolesi na Vršič. No, pa dajmo… Malo me je sicer skrbelo, ker nisem bila prepričana, da je moja (1.) trma in (2.) forma dovolj za ta prelaz, in v prvih kilometrih je bil moj srčni utrip sumljivo visok (trema), potem sem se pa umirila in šla lepo počasi v svojem tempu.
Kmalu me je prehitel Žan. Kako je moje dete prilezlo na vrh Vršiča s prestavami, ki jih premore njegova specialka, mi je velika uganka. Rečem lahko samo kapo dol, Žan. Zelo sem ponosna nate!
Kaj kmalu za njim se je za mano pripodil Patrik. Patrik ni znan po svoji plahosti in tihem pristopu. Ko sem v misli zatopljena svoji polžji hitrosti opazovala cesto, ki me še čaka, je pridirkal za mano in zavpil: »A GRE?!« Malo je manjkalo, da nisem padla s kolesa. Štor babji pač… :)
Potem sem štela zavoje in celo prehitela nekaj kolesarjev (balzam za moj ego :)). Po uri in 25 sem prilezla na vrh. Čas res ni nič kaj posebnega, a počutila sem se kot zmagovalka. Kar malo razočarana sem bila, ko me moja fanta nista pričakala ob cesti. V tistem trenutku sta se ravno poskušala obraniti pred tropom ovac, ki so ju zamenjale za prikladen vir soli…

ROGLA

2008-07-28T04:58:00.000-07:00

We spent few days of our hollidays in Rogla, a place with large forrest on 1500 m altitude. We all enyojed it and we hope to come back in August.

Dopust smo preživeli… Komajda :). Naše razkošje v travi (na Rogli) se je skrajšalo na polovico, ko si je Buddy poškodoval taco in smo na vrat na nos odpotovali domov in k veterinarju. Do takrat je bilo kljub milo rečeno svežim temperaturam (6º čez dan) prav prijetno. Rogla je čudovita. Vedno me prevzamejo veliki gozdovi smrek, v katerih se kar nekako izgubiš. Jaz osebno sem najbolj uživala v hrani (no, če pa res….) in pri plavanju v majcenem bazenu v hotelu Planja, kjer na srečo ni bilo gužve. Moja dva fanta sta uživala ob gledanju Tour de France, psa pa v svobodi, ki jo ponuja Pohorje. Z malo sreče ponovimo vajo avgusta, morda bo takrat g. Murphy tudi na dopustu…

Buffy the bat

2008-07-18T00:55:00.001-07:00

Buddy needs a holliday... Me to! :)

BRUNDO

2008-07-14T05:14:00.001-07:00

V petek ponoči je v deželo na drugi strani mavrice odpotoval Žanov kunec Brundo. Po tem, ko se je od nas poslovil Štefan (http://skvvp.blogspot.com/2008/04/tefanu-na-pot.html), je bil Brundo edini kunec pri nas. Bil je že pravi pradedek, saj je bil star že čez 8 let. Kljub temu je kvalitetno živel do zadnjih dni, ko mu tudi antibiotiki niso mogli več preprečiti bolezni, ki je hitro napredovala in proti kateri očitno ni bilo pomoči.
Pokopali smo ga na mirnem kotičku v gozdu zraven Štefana. Mislim, da bi jima bilo všeč, da sta zopet skupaj.
Brundo je bil čeden črn zajček. Svoje čase je rad grizel kable in se ukvarjal s stilsko preobrazbo stanovanja (zgrizel zaveso, posteljnino, Žanove avtomobilčke). Ko smo dobili Štefana, smo ga prikrajšali za jajca… Oprosti Brundo, mislila sem, da je Štefan zajčica… Ampak vsaj težav z označevanjem ozemlja ni bilo več. Brundo se je strašno rad tlačil za omaro, kjer je bilo prostora komaj za polovico kunca njegove velikosti… Ponoči je dostikrat plesal step (treskal po tleh z zadnjimi tačkami). Po preprogi je izvajal akrobacije s skoki v zrak. Bal se je samo Aske, huskija s pravim morilskim nagonom. Z Buddyjem se je, če je bil v kletki, kadarkoli upal pomeriti smrček na smrček. Sploh kadar je čakal na hrano. Najraje je imel arašide.
Ime, ki mu ga je izbral Žan, mu je kar pristajalo, saj je ponavadi sedel ali ležal pod radiatorjem - skulirano, ampak odločno, kot kak majhen medved. In kot tak mi bo tudi ostal v spominu…

NAJINIH 14

2008-07-08T02:00:00.000-07:00

Hvala, možek, ker si že 14 let z mano, me vzpodbujaš, da počnem nove stvari, delaš moje življenje pestro in skrbiš, da mi ni nikoli dolgčas!

Tvoja

Beti

BIKEJORING ABERVEZNIK

2008-07-07T02:53:00.000-07:00

Ljudje, bikejoring ni mačji kašelj. To mi je jasno že dlje časa. Patrik me je kar nekaj časa prepričeval, preden me je v popolni bojni opremi (čelada, rokavice, dolgi rokavi in hlačnice) uspel posesti na bicikel, ki ga je poganjal naš štirinožec Buddy. Priznam, občutek je fenomenalen. Brez posebnega truda lahko dosežeš zavidljive hitrosti. V tekmovalnem bikejoringu si sicer ne predstavljam dosežka brez dobrega kolesarja, ki dopolnjuje hitrega vlečnega psa, ampak za nedeljsko vožnjo po dobrem makedamu si lahko tudi kolesarski aberveznik kot jaz.
Dokler… Se ne zgodi, da proga postane gozdna pot. S koreninami. Malimi in velikim skalami. Nasutimi kosi opeke in podobno. No, prav to nedeljo se je zgodilo, da me je za našo vlečno zverinico Grey premetavalo na mojem trekingu. Prvi padec je bil kar uspešen, od točke A (še na kolesu) sem se po diagonali na levo približevala točki U (površje planeta Zemlja).

Grey je na srečo zelo uvidevna, lepo je počakala, da sem pobrala vse okončine in se sestavila nazaj na kolo.
Drugi, bolj spektakularen padec je sledil čez kakih 50 m. Tu naju je v zasedi pričakala gruča korenin. In ulala, spektakularno trčenje, primerno za objavo na Eurosportu, rubrika WAT'S. Zaviranju je sledila blokada prve gume, za trenutek sem obstala v zraku v breztežnostnem stanju, zatulila nekaj v slogu Tarzana, naslednji trenutek pa dala poljubček gozdnemu rastju.

S kolesom sva zamenjala običajni vlogi. Au na kvadrat. Počasi sem se pobrala s tal. Moj Sunn je še vedno stal s prvim delom zapičenim v tla in z zadnjim visoko v zraku. Še dobro, da se Grey nič ni vznemirjala.
Navedeno zaenkrat zaključuje mojo kariero bikejoring aberveznika. Mislim, da se bom držala teka, dokler ne dodelam svoje terenske vožnje.

TAMAR

2008-07-01T03:06:00.001-07:00

V nedeljo, 29.6. smo se v pasji vročini odpravili na izlet v Tamar. Buddy in Manny sta bila navdušena nad gozdom smrek, ki jih še ni nihče označil za svoje. Zaradi množice drugih obveznosti namreč že dlje časa nismo šli na noben izlet. Žana so sicer ožulili čevlji, Patrik si je rahlo zvil gleženj, Mannyja je pičil nek žužek in mene so bolela stopala (canicross), ampak bilo je res lepo. Ustavili smo se ob mali cerkvici, na kateri je bil mozaik dveh angelov, enega trdno stoječega in enega v nenehnem gibanju. Zdelo se mi je zelo lepo, da so ju postavili tja, da čuvata pohodnike in plezalce. Potem smo šli namočit šape v potok pod slapiščem, malo pomalicali in se odpravili nazaj proti avtu.

PIKNIK PRI HELENI IN DAVIDU

2008-07-01T01:43:00.000-07:00

Helena in David sta nas 25.6. povabila na piknik. V počastitev dneva državnosti, he he. Njihova družina domuje na čudovitem kotičku ob gozdu. Imajo velik vrt, odličen za športne aktivnosti.
David je prevzel vlogo šefa kuhinje (glej slike), Helena je pripravila vse ostalo (saj veste, kako je to, moški in žar :)). Po odlični večerji so se otroci igrali okrog hiše (na prvenstvu v nogometu so zmagali Pogačniki), mi pa smo posedeli in počvekali. Bilo je ful luštno, nasmejala sem se kot že dolgo ne. Hvala Heleni in Davidu za izkazano gostoljubje. Upam, da vas bomo kmalu tudi mi lahko povabili k nam!

PETER

2008-06-27T01:06:00.000-07:00

Moj avto ima novo dodatno opremo. Malega pajkca. Ime mu je Peter (po enemu najbolj znanih pajkov, Spidermanu). Peter je zelo uvideven pajek. Potihem sva se dogovorila, da se pustiva na miru – on ne pleza po meni, ko vozim, jaz pa ga ne podim ven iz avta. Mreže spleta samo takrat, kadar je moj Mondy res umazan, kot bi mi hotel povedati, da je čas, da ga očistim.

Pajki so pravzaprav zelo zanimive živali. Poleg del na višini obvladajo tudi ročna dela. Imajo odlično ravnotežje in zelo so vztrajni. In radi guncajo afne. Peter se včasih postavi na vzvratno ogledalo. Takrat izgleda, kot bi imel še enkrat več nog, kot jih ima v resnici.

TEK

2008-06-27T00:20:00.000-07:00

Ob intenziviranju mojih športnih aktivnosti v zadnjem času se počutim mnogo bolje. Nepremišljeno sem izjavila, da bi rada zopet pretekla 21 km na Ljubljanskem maratonu … In sedaj imam, kar sem hotela. Kljub temu, da so moji prvi tekaški treningi podobni butanju glave ob steno :). Trening z Grey, moj prvi canicross po dolgem času, je bil v glavnem poskus lovljenja sape. Sva pa naredili 4 km v času, ko sama zmorem 3…
10 km okoli Brda v večernih urah, ko je bilo še vedno strašno vroče, sem se lotila oborožena z vodo in glasbo. Klub temu, da so me spremljali trije fantje, ki so mi za vzpodbudo: Toše (saj ga ni treba predstavljati, angelček, ki je čisto prekmalu dobil prava krila), Gibonni (prodal svoj avto, da je lahko izdal prvi CD, hm!) in Mika (dislektik, ki si je tudi obrusil pete, preden je našel založnika, ki je bil pripravljen delati z njim), mi misli nekako niso hotele odplavati. Ves čas sem čutila bolečino v gležnjih in stopalih, slišala svoje dihanje… Ampak: MIND OVER MATTER- vedno deluje. Telo je šlo kar samo, neprijetnim občutkom navkljub. Trma seveda tudi pomaga.
Spomnila sem se svojih priprav na mali maraton dve leti nazaj. Vsakič, ko sem tekla, sem imela v mislih občutek, ki ga bom imela, ko bom prišla v cilj. Vedno sem tekla z lahkoto, z občutkom veselega zmagoslavja. In dejansko je tako tudi bilo. Večje krize nisem imela, tekla sem, kot sem zmogla in preprosto – šlo je. Prepričana sem, da je k temu pomagala »vizualizacija« mojega cilja. Bomo videli, kako bo letos...

NIČ NOVEGA NIMAŠ NA BLOGU

2008-06-19T01:50:00.000-07:00

… se je pritožil moj mož. Saj ne, da se ne bi čisto nič dogajalo. Ampak tole leto 2008 je res zame ena velika kolobocija. Recimo petek trinajsti. Nenačrtovan vodomet pri nas doma, posledična poplava. Ker bazena nismo imeli v planu, nihče ni bil najbolj vesel. V treh dneh lanskega dopusta, ki mi je še preostal, sem čistila okna. Bilo je kar zanimivo doživetje- utrjevanje rok vedno pride prav, a lepila za zaščito v gradbeništvu se sedaj bojim kot hudič križa. Mi je pa možek delo olajšal z ekstremno močnim čistilom, ki ima dvojni učinek – ko si ves dan v družbi z njim si kar malo zadet. Gorenjska varianta dveh muh na en mah ;-).
Že nekaj časa se ukvarjam s šalabajzerjem, ki naj bi znal izdelovati vrata in me, poleg potrpežljivosti, očitno uči tudi odločnosti. Moja prijateljica Marlo pravi, da se vedno, kadar se ena vrata zaprejo, odprejo druga – ampak dokler si na hodniku, je vedno cela frka.

Po epizodi bolnišničnih aktivnosti, ko je moj ati doma, imam sedaj načeloma več časa in manj izgovorov. Doghikingi so padli v vodo, moja motivacija za miganje tudi. Me je pa možek spravil na kolesarski maraton v spomin Mirku Krakarju na Jezersko. Kljub temu, da njegovi teoriji o tem, da je to za vsakogar, nisem čisto verjela, imam rada kak izziv in on ponavadi zna oceniti, koliko zmorem. Pa ni bilo prav preprosto. Ko sem pritiskala v klanec čisto sama, v zmotnem prepričanju, da sem čisto zadnja, sem bila prepričana, da bi se me rad znebil. Nekaj dni prej je, ko smo šli skupaj na kolo, pozabil pritrditi bremze… V tistem trenutku se to ni več zdelo kot naključje. Na srečo me je med potjo dobro napral dež in spral moje črne misli… Hecno je, kako včasih malo rabiš, da ti preklopi z minusa na plus. Meni se to dogaja med kako dobro masažo, med tekom, kolesarjenjem, ali ko z glasbo na ušesih čistim stanovanje… Takrat vem, da vse najboljše šele pride… :)

DRUGAČEN ROJSTNI DAN

2008-05-13T04:45:00.000-07:00

11.5.2008 sem praznovala malo drugačni rojstni dan. Točno leto dni pred tem sem imela hujšo prometno nesrečo. Tam zgoraj se mi je nekdo na široko nasmehnil, da sem še tukaj.
Šla sem v službo, kot vsako jutro. Nesreče se ne spomnim. Ure in dni, ki so sledili, sem po koščkih sestavljala skupaj. Spomnim se, da sem razmišljala, od kod mi je znan reševalec, ki se je sklanjal nad mano. Spominjam se bele ponjave, s katero so me pokrili, so rezali avto. Spomnim se, da sem v rešilcu poskusila premikati roke in noge in se potolažila, ko je šlo. Reševalci so mi pustili telefon, vestno sem poklicala v službo, da me ne bo, odpovedala popoldanske masaže, poklicala Patrika… Ki je bil poleg mojih staršev tudi že na kraju nesreče. Iz Zdravstvenega doma so me odpeljali na Urgenco.

Ta dan so bili z mano sami prijazni ljudje- junaki resničnega življenja. Čudno je ležati pod močnimi lučmi ne vedoč, kaj se dogaja okrog tebe. Sestra, ki je čakala pri meni, me je držala za roko. Ni besed za to, koliko mi je to pomenilo v tistem trenutku. Fant, ki mi je slikal glavo, prsni koš in vrat, je ponavljal samo ojej, ojej, ko je gledal mojo »odprto« glavo. Bilo mi je jasno, da spominjam na pojavo iz mačjega pokopališča :)… Ena od sester se je trudila za silo rešiti moje od krvi zlepljene lase. Ko so mi zašili rano na glavi, so me namestili na travmatološki oddelek. Kljub temu, da sem imela vse kosti cele, se je moje pretreseno, podpluto in udarjeno telo celilo več mesecev. Ko sem šla na poti domov iz bolnišnice pogledat gmoto, ki je ostala od mojega avta, so me oblile solze. Bilo mi je, kot da je moj prijatelj dal vse, kar je lahko, da je še kaj ostalo od mene. Po letu dni se mi na zunaj na srečo ne pozna nič več. Moja glava in hrbtenica pa verjetno nikoli ne bosta več kot prej. Moja družina se je potolažila od šoka, ki so ga je doživela. Vozim pa počasi. Vsem, s katerimi sem govorila o nezgodi, sem povedala, da sem imela srečo. Morda bi lahko na stvari gledala tudi drugače, a ne bi bilo prav. Zakaj to pišem? Zakon ceste se je v zadnjem času prevečkrat dotaknil ljudi okoli mene, ne samo mene same. Črna kronika je več kot statistika. Ko izmaličena pločevina, razbito steklo, kri in bolečina doleti tebe, ali ljudi, ki jih imaš rad, postane osebno. Popravnega izpita pa ni. Pazite na cesti…

POMLAD

2008-05-07T02:38:00.000-07:00

Prišla je pomlad, čas, da se spravim v gibanje. Nekako nisem našla prave motivacije, moj zviti možek pa ve, da me mora pripraviti do tega, da bom v glavi imela jasen cilj, če hočem vztrajati in napredovati. Ponujal mi je juriš na Vršič, a kljub temu, da sem svoje kolo med prvomajskimi prazniki prvič začutila kot prijazno mašinco (kar se je zgodilo med tem, ko sem ga temeljito očistila z menjalnikom in verigo vred), me to nekako ni potegnilo. Potem se je odločil, da grem z njim na dog-trekking v Avstrijo. V Dachstein, kraj čudovitih naravnih lepot (in bolečega trpljenja, se mi zdi). Ker dogtreking zahteva tudi psa, pri nas imamo pa samo dva in pol, bi morala it z Mannyjem…

Manny je 12 let star, rahlo tečen, v zadnjem času rahlo prekomerno porejen mešanček. No, to pa je izziv. Za naju oba, saj tudi jaz nisem ravno v formi. In tako sem si rekla, bova poskusila, če pa ne bo šlo, bova pač vsaj oba nekaj naredila zase.
V ponedeljek sva šla na krajši tek, včeraj pa sva se podala na Mohor. Mohor je za razliko od Jošta, kjer ob lepih dnevih gomazi po dolgem in počez, meni zelo ljuba, dokaj neobljudena in lepa tura. Bil je lep pomladni sončen dan, zelo dober dan, Žan je v klubu dobil novo specialko in je kar žarel od ponosa. Bila sem vesela zanj. Po pravici povedano pa meni ta dan ni šlo ravno vse po maslu. Bila sem utrujena in slabe volje. Tekom popoldneva sem že začela premišljevati, da se res smilim sama sebi in da bi bil čas, da to presekam… Ko sva se z Mannyjem podala po poti za Mohor, je vse naenkrat izpuhtelo. Ostalo je samo še zahajajoče pomladno sonce, in ko mi je na mp3-ju crknila baterija, je nisem zamenjala kljub temu, da sem jo imela s seboj. Manny je kar dobro sopihal za mano. Na strmih klancih me je prehitel in gledal nazaj čez ramo češ, dajmo, greva.

Zrak sem vdihnila s polnimi pljuči (no, saj pravim, da sem brez kondicije), vonj pomladi ter zvoki gozda so mi bili pravi balzam za dušo. Mannyju me v glavnem razume brez besed, tiho sva šla skozi vso to lepoto. Travniki so bili gosto posejani z drobnimi cvetovi spominčic. Zelene krivine Škofjeloškega hribovja so se kopale v soncu in pomladnem rastlinju. Nisem imela fotoaparata (žal nimam neke male prenosne igračke), ampak za popolno občutenje tega bi tako ali tako moral biti tam. Prideva še, zagotovo.